Delo Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče, ki velja za prvi evropski moderni roman, je Miguel de Cervantes menda začel pisati v ječi, kajti za zapahi se je znašel zaradi površnega računovodstva kot pobiralec davkov in nakupovalec mornariških potrebščin. Prvi del romana je izšel januarja 1605 in postal prva evropska literarna uspešnica, saj je bil po nekaterih zapisih že nekaj let po izidu prodan v desetih milijonih izvodih, sledeč neki heidelberški kroniki pa sta bili figuri Don Kihota in njegovega oprode Sanča Panse že leta 1613 kot maskoti uvrščeni v tamkajšnji karnevalski sprevod. Zaradi tega je Cervantes leta 1615 med bralce poslal še drugi del pripovedi. Kljub vsem omenjenim uspehom in slavi pa je pisec umrl v revščini.
Enciklopedija človeških dejanj
Tragikomičnemu junaku Don Kihotu, pripadniku nižjega plemstva, se zaradi branja številnih viteških romanov omrači um ter si začne domišljati, da je slaven popotni vitez, ki skuša v »piškavem« novem veku priklicati že minulo »zlato dobo«. Njegov oproda Sančo Pansa, sicer protagonistov alter ego, pa v različnih zabavnih in ironičnih situacijah postopa veliko bolj praktično. Tako se skozi delo, ki je zastavljeno kot parodija na tedaj izjemno priljubljene viteške romane, ves čas izpodrivata idealizem in realizem, kar je najbrž eden izmed osrednjih razlogov, da je slavo ohranilo vse do danes, čeprav so ga v 17. in 18. stoletju cenili predvsem zaradi humornih vložkov. Poleg tega roman v podtonu opozarja na nesmiselnost vztrajanja pri preživetih idealih, zaradi česar ga je z veseljem posvojilo vsako novo obdobje.
»Vpetost v tragično veličastje idealov in zapletenost v komično pritlehnost vsakdanje stvarnosti dejansko zaznamuje slehernikovo življenje,« je univerzalnost burkaškega viteza nekoč izpostavil literarni zgodovinar Igor Grdina. Njegov stanovski kolega Denis Poniž pa je pristavil: »Njegove dogodivščine na poti k 'resnici' so tako rekoč enciklopedični pregled človeških dejanj in situacij, iz katerih raste moderna, porenesančna Evropa…« Tudi mnogi drugi literarni teoretiki Don Kihota opisujejo kot najbolj celovito figuro v evropski literaturi. Denimo, leta 2002 je Norwegian Book Club organiziral raziskavo, v kateri je prosil sto pisateljev iz 54 različnih držav, naj sestavijo seznam desetih najboljših leposlovnih knjig vseh časov. Nobena izmed knjig ni po številu omemb posebej izstopala, z izjemo Bistroumnega plemiča Don Kihota iz Manče, ki je prejela petdeset odstotkov več glasov kot katero koli drugo delo. Cervantes je tako prekosil eminentne pisce, kot so Homer, William Shakespeare, Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Virginia Woolf.
Zavzel je tudi videoigre
Don Kihot je bil in je še danes neusahljiv vir različnih tem in motivov za druge umetniške stvaritve, saj je pripoved o njem dobila številne odvode. Posvečenih mu je več kot dvajset celovečercev, mnogi likovniki, med drugimi Pablo Picasso, Salvador Dalí in Francisco Goya, so ga upodabljali predvsem kot asketskega viteza, njegova zgodba je doživela številne gledališke, baletne in operne postavitve. Znašel se je tudi v muzikalih, pop in rock popevkah, evropskem in ameriškem stripu, ob Sanču Pansi pa se je pojavil celo v videoigrah.
Prismuknjenega in neutrudljivega lovca za idealizmom iz Manče sta preučevala celo psihoanalitična velikana Sigmund Freud in Michel Foucault. Njegov vpliv gre iskati tudi v številnih literarnih delih, saj je junaka mogoče izvzeti iz originalne pripovedi ter postaviti v druge kontekste, v katerih prav tako deluje prepričljivo. Med drugim so obrisi Don Kihota vidni v liku gospe Bovary Gustava Flauberta ali v Dogodivščinah Huckleberryja Finna Marka Twaina, navdihoval pa je tudi Goetheja, Charlesa Dickensa, Daniela Defoeja in celo samega Williama Shakespearja. Menda je v določenih krogih novoveških učenjakov krožila legenda, da sta Cervantes in Shakespeare dve imeni za isto osebo, saj sta velika pisatelja preminila na isti dan, 23. aprila 1616.
V slovenščini je Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče prvič izšel leta 1935 v prevodu Stanka Lebna, torej po tem, ko je Francisco Rodriguez Marin, eden izmed začetnikov sodobnega znanstvenega »cervantizma«, v sedmih zvezkih že razvozlal in pokomentiral številna sporna mesta. Od izdaje prvega zvezka, ki ga Cervantes v korekturah ni pregledal, se je v poznejše »piratske« verzije (vseh izdaj je več kot sedemsto) namreč preneslo marsikaj, kar je zahtevalo temeljita pojasnila. Sicer pa v sodobni slovenski literaturi figura Don Kihota, čeprav je njegove omembe mogoče zaslediti tako pri Cankarju, Ketteju kot Gradniku in Ingoliču, ni dobila kakšnega posebnega mesta.
Ure čakanja na prebiranje
V Don Kihotovi domovini in v hispanoameriškem svetu so po tem najbolj priljubljenem evropskem literarnem junaku poimenovane številne založbe, revije, ulice, ceste ter zgradbe ali institucije. Ime Don Kihot je dobil celo eden izmed asteroidov, ob štiristoletnici izida prvega zvezka, leta 2005, pa je španska nacionalna banka izdala spominski evro z njegovo podobo. Tedaj so v Španiji v čast romanesknemu junaku pripravili okoli dva tisoč različnih dogodkov in ob tem odprli še 2500 kilometrov dolgo ekološko-turistično traso, poimenovano Cesta Don Kihota. Ta prečka 145 krajev, med drugim El Toboso, kjer je domovala Don Kihotova izbranka Dulcineja.
V madridskem Circulo de Bellas vsako leto priredijo javno branje Cervantesovega romana, ki je ob omenjeni okrogli obletnici doživelo še posebno gromozanski odziv. Zaradi navala na kulturni center je bilo treba v vrsti za branje čakati tudi po več ur in celo v nočnem času se evforija ni polegla. Z video bralnimi prispevki so se tedaj v dogajanje vključili tudi številni sodelujoči iz Južne Amerike, Šrilanke ali Ekvatorialne Gvineje, po radiu pa so Don Kihotove prigode zazvenele skozi glas španskih pomembnih osebnosti, med drugimi španskega kralja Juana Carlosa. Petdeseturno nepretrgano javno branje romana je takrat potekalo tudi v Slovanski knjižnici v Ljubljani.
Navdušenje nad vitezom žalostne postave, ki se v pehanju za svojimi ideali pogosto znajde v absurdnih situacijah, torej še dandanes ne pojenja. Tudi tisti, ki se niso prebili skozi obsežen roman, se nanj naslanjajo v vsakdanjem besednjaku, kajti vsakdo ve, da fraza »boj z mlini na veter« predstavlja že vnaprej na neuspeh obsojeno prizadevanje, medtem ko se donkihot običajno reče ljudem, ki ob svojih utopijah pozabljajo na realnost.
