Canski festival je od nekdaj predstavljal tudi politično bojišče, kar letos dokazuje že v prejšnjih prispevkih opisana izključitev Ferrarovega filma o Strauss-Kahnu, no, malce bolj v ozadju se – kot kaže – bije tudi bitka za večje upoštevanje novega geopolitičnega zemljevida. Najbolj glasni so kakopak Kitajci, ki so lani s svojim milijardnim trgom prvič presegli kupno moč ameriškega kinematografskega avditorija. Kitajski ugovor drži vodo, radi bi večjo »vidnost« na Azurni obali, kjer je letos med 85 filmi v vseh sekcijah (malo, kajne?) zgolj osem azijskih in le dva kitajska, nobenega v konkurenci za palme. Vse to drži, toda Kitajci so si malo krivi tudi sami, preprosto so nehali producirati normalno budžetirane (art) filme, s katerimi so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja (brez vsakršnih pritiskov) osvajali svet.
Zhangova filmska vrnitev
Danes je kitajski film bodisi stomilijonska zgodovinska epopeja, polna specialnih učinkov, bodisi garažna gverila ambicioznih digitalnih mladcev, vmes pa skorajda nič – ali z drugimi besedami, Kitajci ne proizvajajo filmov za festivale, kakršen je Cannes. Obenem veliki producenti izjavljajo, da jim je kitajski trg samozadosten, zato ustvarjajo predvsem zanj, ne za festivale. Kaj se potem pritožujejo?
Ko govorimo o klasičnem kitajskem filmu, potem govorimo o peti generaciji režiserjev, ki je na čelu z Zhang Yimoujem svet osvajala od konca osemdesetih do sredine devetdesetih let. Zhang je leta 1988 z Rdečim klasjem zmagal na Berlinalu, ostalo je zgodovina; zdaj se je po letih odsotnosti (raje kot filme je režiral odprtja olimpijskih iger) vrnil z natanko takšnim filmom, kakršnih si iz Kitajske želimo, skromno budžetirano melodramo Vrnitev domov (Coming Home), božansko posneto zgodbo o psiholoških posledicah kulturne revolucije, ki je v zapor pometala lepo število »ideološko spornih« Kitajcev, med drugimi moža junakinje, ki jo igra Gong Li, režiserjeva dolgoletna muza. Med njegovo skoraj dvajsetletno odsotnostjo žena najprej izgubi spomin na moža, nato še razum. Mož se ji skuša po vrnitvi približati kot bralec lastnih pisem, ki jih je iz prevzgojnega lagerja sicer pošiljal, a niso bila nikoli odposlana, s čimer Zhang naslika podobo tragično kastrirane družine, ki jo dopolnjuje odtujena hči, nekoč zagrizena partijka, ki je med čistkami sama naznanila očeta.
Sprevržene zgodbe kapitalizma
Brata Dardenne z vsakim novim filmom potrjujeta ne le svoj talent, temveč tudi zmožnost prepoznavanja akutnih »evropskih« tematik. Eksistencialni rob je bil od nekdaj njun teritorij, proletariat belgijske province pa inspiracija socialno motiviranih tem, ki jim avtentičnosti ne more odvzeti niti megazvezdnica, konkretno oskarjevka Marion Cotillard v vlogi Sandre, fizične delavke v majhnem podjetju, ki ji grozi odpoved delovnega razmerja. Po nekajmesečni bolniški odsotnosti zaradi depresije je delodajalec prišel do spoznanja, da lahko firma normalno funkcionira s samo šestnajstimi zaposlenimi, no, odločitev o Sandrini usodi prepusti sodelavcem in sodelavkam – izbrati morajo med izplačilom stimulacije v višini 1000 evrov ali tem, da obdržijo Sandro. Iz te sprevržene kapitalistične logike, ki delavce – vsi po vrsti so na socialnem robu – prisili v nezavidljivo arbitražo, brata Dardenne ustvarita suspenzivno, časovno zamejeno dramo, kar sugerira že naslov, Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit), kolikor ima Sandra časa, da zaposlene kolege prepriča, naj se ob ponovnem glasovanju odrečejo dodatku in glasujejo za njeno službo. V dramskem smislu to ni ravno vrhunsko delo belgijskih bratov, je pa film z mogočno moralno težo.
Pozno zvečer so nam v mali dvorani filmske tržnice, kot obljubljeno, zavrteli tudi uvodoma omenjeni film, s katerim uradni Cannes ni želel imeti nič, kljub dejstvu, da ga je zrežiral ljubljenec francoskega občinstva Abel Ferrara in da v njem nastopa francoska nacionalna ikona Gérard Depardieu, po novem (tudi) ruski državljan, ki se je v filmu Dobrodošli v New York (Welcome to New York) poistovetil z likom padlega finančnega mogotca Dominiqua Strauss-Kahna. V filmu se oproščeni spolni perverznež in posiljevalec imenuje Devereaux, Depardieu pa ga je odigral tako doživeto, da gre človeku na smeh. Ferrarov film je kljub mnogim karikiranim detajlom resno delo; začne se kot stripovsko pretirana ilustracija dekadence in sprijenosti poslovnega sveta, kjer ne veš, ali Devereaux vodi poslovni sestanek ali orgijo, toda nadaljevanje pripravi dve presenečenji: prizori finančnikove aretacije in preliminarne preiskave so mala bravura v prikazu policijske proceduralnosti, medtem ko sklepni del prikaže osebni pekel junaka in njegovo nezmožnost soočenja z realnostjo okrog sebe. Zdaj je tudi jasno, zakaj je bila Anne Sinclair glavna nasprotnica filma: v njem je prikazana kot oseba, ki se je dogovorila za izvensodno poravnavo in moža rešila pred sodnim procesom.
