Razstava tako poleg uvida v izjemen pomen bienala za razvoj grafike in utrjevanje umetnostne infrastrukture prikaže tudi modele konstituiranja dominantne struje v domačem kulturnem prostoru. V razstavnem labirintu se zrcalijo avtorske intervencije treh domačih umetnikov in skupin, Jasmine Cibic, Viktorja Bernika in Društva za domače raziskave, ki dodajajo vrednost pretežno dokumentarni predstavitvi uspehov in prelomnic bienala: tu so ikonična dela iz preteklih obdobij, pričevanja in arhiv medijskih vsebin, ki jih večinoma hrani nacionalna televizija. Ta je običajno dokaj podrobno, nekdaj tudi dodobra spektakularno pokrivala pomembne trenutke prireditve v osrednjih večernih terminih. V enem od prostorov Galerije Cankarjevega doma je tako mogoče najti zid, posvečen kritičnim odzivom na elitističnost prireditve s strani tistih, za katere na njej ni bilo prostora: eno zanimivejših in (pre)hitro pozabljenih intervencij v substanco tedanjih umetniških tendenc predstavlja razstava Kič, ki je leta 1971 v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja na pobudo Gorazda Makaroviča humorno ošvrknila nedotakljivost in superiornost izbranih grafičnih umetnikov iz kroga Grupe 69.
Spet v tirnice tradicije
Na letošnji osrednji razstavi, ki se razteza na relaciji med MGLC in Moderno galerijo, je v jubilejnem letu zaznati ponovni premik v usmeritvi prireditve, ki je v zadnjem desetletju odvisna od odločitev (vedno znova) izbranega kuratorja. Razstava z naslovom Prekinitev, nastala pod taktirko Američanke Deborah Cullen, se po pretekli ediciji bienala, ki je popolnoma opustila misel na grafiko in se osredotočila na fenomen umetniškega dogodka, v veliki meri vrača v tirnice tradicije. Na sprehodu skozi razstavišči je obiskovalec obdan z najrazličnejšimi, arhivskimi ali sodobnimi, grafičnimi tehnikami in pristopi, ki večinoma temeljijo na fascinaciji nad uporabljenimi mediji in nanašanjem na zgodovino umetnosti. Rdeča nit je torej zlasti formalistična in dokaj neobremenjena s tematskimi okviri, ki jih je iz ponujenega dokaj težko izluščiti. A brez tega danes vseeno ne gre. Kuratorica je v želji po vzpostavitvi nekoliko širšega diskurza uporabila Platonovo prispodobo o votlini, ki govori o sencah, projiciranih na stene, in nezmožnosti posameznika, da bi jih popolnoma razumel. Metaforo nato prenese v svet sodobnih komunikacijskih medijev ter opozori na nevarnost hitrih zaključkov kot posledice nekritičnega konzumiranja enormne količine informacij (ob tem ne omenja emancipatornega potenciala spletnih medijev v odnosu do statičnih in enosmernih občil). Na tej ravni je vzpostavljena politična komponenta sicer pretežno nepolitične razstave, ki pa naplavlja tudi precejšnjo mero kontradiktornosti. Med izbranimi deli je namreč mogoče najti primere dogmatičnih političnih diskurzov in poenostavljenih branj kompleksnih situacij. Tandem Allora & Calzadilla prikazuje apokaliptične podobe ameriških vojakov, ki med preživljanjem prostega časa v okupiranem Afganistanu nosijo maske popkulturnih superherojev, vendar ne vzpostavi očitne povezave med nasiljem v množičnih medijih in stvarnem svetu. Odkrito propagandno nastopa sirski umetnik Tammam Azzam, ki na fotografije porušenih stavb digitalno dodaja ikonična umetniška dela, medtem ko v pripadajoči izjavi za univerzalne grozote vojne bremeni zgolj eno od udeleženih strani v konfliktu. Obe omenjeni deli sta predstavljeni v prostorih Moderne galerije, ki je posvečena praksam, predstavljajočim sodobno pojmovanje grafičnih tehnik, med katerimi izstopa večmedijska instalacija Zagrebčana Daria Šolmana. V prostorih MGLC so v nekoliko bolj statični konstelaciji prostor našla klasično občutena grafična dela, prenesena v sodobnejši konceptualni okvir, kot na primer odtisi šolskih klopi Ottjörga AC ali avtorska dokumentacija raziskave o urbanističnem razvoju mesta Tirane Marjetice Potrč.
Medijska raznolikost
Kljub vključevanju avtorjev, ki uporabljajo najsodobnejše medije, je splošno občutje razstave pretežno konvencionalno, to je brez večjih tveganj in odklonov od trdno vzpostavljenih estetskih in konceptualnih paradigm trenutne umetnosti, obenem pa ji gre priznati učinkovito in kakovostno umestitev v galerijski prostor. Četudi marsikdo morda pogreša močnejše lokalno in regionalno zastopstvo, je najbolj vznemirljivo lahko prav odkrivanje avtorjev, ki jih lokalna publika poprej ni poznala. Prireditev tudi v letu 2013 ostaja v ustaljenih tirnicah nenehnega nihanja, ki traja že vse od začetka 80. let naprej, ko je stroka zaskrbljeno ugotavljala, da je grafična umetnost v globoki krizi zaradi svoje nezmožnosti sledenja sodobnim tendencam v umetnosti. Grafični bienale je pravzaprav od tedaj, še bolj pa po letu 2001, vseskozi podvržen spremembam in preizprašavanju lastnega smisla, obenem pa poskuša z inovativnimi koncepti že deset let upravičiti svoj obstoj, ki pravzaprav nikdar ni bil prav zares ogrožen. Nihanja med tradicijo in sledenjem najnovejšim trendom so namreč nekaj povsem običajnega, medtem ko univerzalnega modela, ki bo zadovoljil vse interesne skupine, generacije in okuse, ni mogoče in obenem nima smisla iznajti.