Leta 1987 ustanovljeni festival Eurokaz je kot naslednik tradicije znamenitega IFSK in poznejše manifestacije Dani mladog teatra s svojo programsko shemo odpiral nove svetove in revolucioniral prizorišče z zagotavljanjem kriterijev za gledališko sodobnost. V začetku 80. let se je gledališka krajina v Evropi namreč radikalno spreminjala in dajala slutnjo nove, še ne docela artikulirane, a družbeno ekscesne energije, ki je prekinjala z utopičnim diskurzom nekdanjega študentskega gledališča. Zaradi premišljenosti programa (Rosas, Needcompany, Jan Fabre, La Fura dels Baus) se ga je kmalu oprijel sloves znamke progresivnega (inovativnega) gledališča, k Eurokazu kot referenčni »prevratniški« točki pa smo se iz Ljubljane ozirali tudi zato, ker je od vsega začetka zagotavljal gosto zastopanost slovenskih gledaliških avtorjev (Taufer, Živadinov, Pandur, Pograjc, Berger, Štrucl, letos bo tam Via negativa). Ljubljanska gledališka »šola« je tu učinkovala kot zgled in vzorec.
Eurokaz je v smislu gibkega komuniciranja s sodobnimi fenomeni predstavljal postmainstream in zahajal v območje tveganja, ki ni imelo zveze s klasičnim psihološkim teatrom. Ni le ponavljal »potrjenih« estetik s festivalov v tujini, k čemur je nagnjeno provincialno institucionalno okolje; na neki način je saniral »permanentni zaostanek hrvaškega teatra za sodobnostjo«, a višina dotacij mesta Zagreb se je kontinuirano manjšala, predstavitvi struje body arta leta 1997 so sledila zgražanja in grožnje s cenzuro, kasneje pa ocene, da se je festival v programskih in organizacijskih vrtljajih ujel v prazni tek.
Po gesti (samo)upepelitve ob svoji 27. izvedbi (trajala bo od 26. junija do 3. julija) bo Eurokaz dejaven na drug način. Gordana Vnuk, ustanoviteljica in umetniška vodja festivala, sicer pa kontroverzna iskateljica alternativnih poti, je tik pred hrvaško priključitvijo EU sprejela marginalizirano stvarnost (misija festivala naj bi bila dosežena). Festival bo deloval le še kot mednarodni produkcijski center za obetavne mlade umetnike. Kot so bile ambicije že od vsega začetka postavljene visoko (sodelovati v zgodovini sodobnega gledališča, a jo hkrati soustvarjati in celo prehitevati), Eurokaz tudi zdaj igra svojo igro s časom in v času izobilja novih festivalov opravlja defestivalizacijsko gesto. Postavlja piko na i – in potrjuje oster uvid v stanje festivalov in »festivaliziranja« na tržišču kulture sploh.
Sklepno izdajo festivala bo v sredo uvedel Romeo Castellucci, eden od osrednjih »gledaliških ikonoklastov« (to estetsko oznako je vpeljal prav »teoretski stroj« Eurokaza), sicer pa umetnik, ki se je razvijal vzporedno z Eurokazom – trajalo je desetletje, da je okus etablirane gledališke publike sprejel njegovo estetiko. Spoznavali smo ga tudi v Cankarjevem domu, danes pa velja za globalno ime sodobnega gledališča.