Praznovanje bo kot zmeraj opozarjanje nase. Glede na to, da bo osrednji del praznovanja na Metelkovi letos prvič zastavljen z vstopnino, ki bo omogočala vstop v vse klubske prostore, je to potezo, ki je predvsem rezultat nižjega letnega proračuna, ki ga je podal ustanovitelj – ŠOU v Ljubljani, treba upravičiti. Lani smo manko reševali s krizno akcijo ReŠi RŠ in z novembrskim velikim RŠ benefitom na Metelkovi, letos se z vprašanjem nadomeščanja izpadlega dohodka ukvarjamo že na začetku leta. Z vstopnino ciljamo predvsem na aktivno podporo naših poslušalcev.
Kakšni so odnosi med RŠ in ŠOU po tistem, ko je zadnji zmanjšal dotacije za skoraj 10 odstotkov celotnega proračuna?Trenutno se spopadamo s tem, da se niti potrjeni proračun ta trenutek ne izvaja zaradi težav s podpisom pogodbe o transferju sredstev. S tem je že ogrožena finančna stabilnost poslovanja. Nekaj članov predsedstva ŠOU iz poslanske skupine Povezani je v pogodbo naknadno dodalo pogoj, da se polovica proračuna, to je 90.000 evrov, nameni izplačilu honorarjev prek študentskih napotnic. To potezo razumemo kot nov poskus vmešavanja v uredniško politiko, zato pogodbe nismo podpisali. Stroškov dela pač ne gre enačiti s participacijo študentov v ustvarjanju programskih vsebin.
Kako je lahko RŠ neodvisen, če ga financira ŠOU, ki ima nad njim veliko finančno moč?Če odgovarjam z vidika programskega sodelavca, lahko rečem, da smo neodvisni, ker smo na psu. Imamo zgonjeno opremo, težave s plačilom specifičnih radijskih storitev, honorar, ki krije prevoz in sendvič, a – in za to se borimo 24/7 – še zmeraj imamo neodvisno programsko politiko. Z vidika inštitucije je načelo neodvisnosti zavarovano z aktom o ustanovitvi.
Kako močni so pritiski, ki RŠ silijo v komercializacijo?Ti pritiski so nenehni, zlasti v mandatu sedanjega direktorja ŠOU Andreja Klasinca in s strani poslanske skupine Povezani. RŠ bi na eni strani finančno stabilizirali, čeprav svoje obvezujoče financiranje znižujejo, na drugi strani pa bi radi odločali o uredniški politiki in so kritični do »beračenja«, kot so poimenovali naš program crowdfundinga. Sedanji direktor ŠOU je med drugim izjavil, da se del programa RŠ mora odpreti bolj komercialnim vsebinam, 17 ur oddajanja se mu zdi utrujajoče. Zdi se, da se finančna stabilnost v tej luči ne nanaša toliko na sam Zavod RŠ kot na finančno stabilizacijo Študentske organizacije, ki ima s spremembo koncesijske dajatve in posledičnim upadom študentskega dela milijonski primanjkljaj. Tega, kot kaže, sanira predvsem z manjšim financiranjem zavodov, ki se pod mandatom zdajšnjega direktorja bodisi ukinjajo, bodisi privatizirajo, bodisi se jih skuša izstradati ali pa komercializirati. S tem se ŠOU vse bolj odmika od svojega temeljnega poslanstva, predvsem na področju podpore zavodom v širšem javnem interesu in izvajanja stalnih dejavnosti.
Si novo vodstvo prizadeva za odcepitev od ŠOU, po principu Beletrine?Ne. Si pa že nekaj časa prizadevamo, da bi k ustanoviteljstvu pristopila tudi Univerza v Ljubljani, v kateri še vedno vidimo ustanovo, ki je trdna in razume pojem svobode misli in izražanja ter s tem tudi naravo in pomen Radia Študent.
Crowdfunding seveda ne more postati sistemska rešitev težav radia, velja lahko kot zasilni izhod. Kako boste postopali v prihodnosti?Trenutno se skušamo osredotočiti na najbolj priročno in že preverjeno rešitev trenutnih težav, s podporo poslušalcev oziroma odjemalcev aktualnih in potencialnih vsebin. Ne bi se strinjala, da to ne more biti tudi bolj organizirana oblika redne podpore radiu, če le obstaja interes skupnosti, ki ji radio služi. Na dolgi rok pa bi se splačalo nagovoriti državo, jo opozoriti, da bi bilo prav, da, če že s svojimi ukrepi znižuje finančno podporo študentskemu organiziranju, sistemsko poskrbi za financiranje zavodov, kot je RŠ; menim, da je pomembnost in nezamenljivost nekomercialnega medija vredna premisleka države.
RŠ je vzgojil veliko novinarskih in kritiških kadrov. Kako je z novačenjem zdaj?Ne, za zdaj obstaja dovolj kritičnih ljudi, ki si prizadevajo misliti s svojo glavo in so dovolj entuziastični, da vidijo delo na RŠ kot izziv. V denarju na RŠ ni izziva, saj je denimo urna bruto postavka za tonskega tehnika 2,2 evra. Vemo, kaj to pomeni ob novi obremenitvi avtorskih pogodb. Odzivi na avdicije so kljub temu zmeraj nad pričakovanji, letos se je prijavilo več kot 200 kandidatov, večinoma študentov. Pogoji dela na radiu sicer niso primerni za nekoga z eksistenčnim problemom, temveč so pisani na kožo nekomu, ki si želi pridobiti izkušnje in znanja, in to so v prvi vrsti študentje ter ljudje med študijem in prvo zaposlitvijo. Nove sodelavce RŠ pritegne sicer tudi s projektno dejavnostjo, prek katere se angažirajo predstavniki družbenih manjšin, marginaliziranih skupin, ki v etru najdejo prostor za izražanje svojih stališč, ki so drugje obravnavana površinsko ali pa sploh ne.
Kako si razlagate dejstvo, da RŠ posluša manj kot desetina študentov?Tega dejstva ne poznam. Morda pa se je treba vprašati, kaj in če sploh kaj posluša preostalih 90 odstotkov študentov. Poleg tega bi me zanimal podatek, koliko študentov bere študentske revije? Ali raje berejo rumeni tisk?
Ali si RŠ prizadeva za večjo poslušanost in slišnost?Za večjo slišnost si vsekakor prizadevamo. Z marketinškimi prijemi in s pritiskom na pristojne institucije, pri katerih si prizadevamo za širjenje dometa. Svoj glas namreč širimo z enega najbolj kilavih oddajnikov v državi. Kljub vsemu delamo na tem, da se poslušalcem odpremo in navežemo na njih. Naše vsebine so stvar skupnosti in obrambe njenih osnovnih interesov, upoštevamo prezrte, a kvalitetne vsebine, usposabljamo in integriramo mlade, nove kadre. Treba je razumeti, da je Radio Študent predvsem izobraževalna institucija, ne pa glasilo starostno ali statusno omejene populacije. Predvsem ne gre za to, da študente obveščamo o cenah bonov, potem pa damo v eter Kingstone, ki nastopajo na naslednji ŠOU-žurki, ampak skušamo izobraževati z vsebino. Naloga naših novinarjev, glasbenih opremljevalcev, spikerjev je že 45 let iskanje zanimivih vsebin, problematik, ki so za družbo pomembne, a so pri drugih medijih izvisele. Jasno povemo, da Bon Jovi in Rihanna pri nas nimata kaj iskati, in da je RŠ pravi, dokler se ga že po formi, zvoku in vsebini loči od preostalega enoumja radijskih postaj.