Harmoniko sem začel igrati pri desetih letih. Zaradi očeta, ki je bil tudi harmonikar. Zahajal sem v poseben harmonikarski klub. V sedemdesetih letih to glasbilo ni bilo modno. Celo prijateljem sem zamolčal, da igram harmoniko, saj je veljala za glasbilo starejših. Po dvajsetih letih igranja nanjo me je počasi začela frustrirati. Tako da sem celo poskušal z nekaj drugimi inštrumenti, preden sem spoznal, da moram s to harmoniko zares začeti početi nekaj popolnoma svojega. Na tem področju ni velikih vzornikov, ki bi mi lahko odprli duri v svet, ki me zanima – bogatitev in razširitev glasbila z elektronsko obdelavo zvoka, rabo elektronskih pomagal. Prevladujoča podoba harmonike je pravzaprav zelo borna. Danes se zdi harmonika, pripeta na elektroniko, neskončen svet z nepreglednimi možnostmi, novimi načini zvenenja, manipulacijo z zvokom. In še zmerom me drži. Vsak dan, ko grem v prostor za vaje, odkrivam toliko različnih možnosti, razvijam nove ideje.
Radi omenjate svoj študij na oddelku za ljudsko glasbo na helsinški glasbeni akademiji Sibelius, ki je bil za vas prelomen. Lahko pojasnite, za kakšen študij je šlo?Tam sem študiral sredi osemdesetih let. Sprva sem šel na Akademijo Sibelius študirat klasično glasbo, harmoniko sem igral po notah, se poglabljal v klasično gradivo. Toda oddelek za ljudsko glasbo je povsem spremenil moje poglede, ko sem začel obiskovati njegove koncertne matineje. Svoje klasične zamisli sem opustil in se prepisal na ta oddelek. Moj profesor me je spodbujal, naj začnem ustvarjati lastno glasbo, notirano in improvizirano skupaj. Zato lahko rečem, da je ta študij spreobrnil moje življenje. Po njem sem začel delati po svoje. Torej, za glasbeni šolski sistem na Finskem nimam slabih besed, ampak še zmerom je preveč staromoden, tog, saj napeljuje na ta star način spoštovanja pravil in slepo sledenje naukom učitelja. To je sprva v redu, saj moraš resno študirati, toda po drugi strani te vseeno omejuje. Zato je oddelek za ljudsko glasbo tako dober, saj študente usmerja k lastnemu ustvarjanju in muziciranju.
Koliko se pri snovanju glasbe posvečate raziskovanju zvočnih zmožnosti in koliko samemu komponiranju, če to sploh ločujete?To je nekako pol – pol. Točno zato, ker sem sredi iskanja in opredelitve novega zvoka, njegove barve in obdelave pravzaprav že sredi kompozicije. Včasih iščem prilegajoč se zven, ugotovim, da sem zato porabil sedem ur, in dojamem, da sem ob tem že naredil skladbo s tem zvokom. To je kar mala čarovnija.
Bi lahko rekli, da ste elektronski fanatik, ubrisani na elektronske pripomočke?Ste kar zadeli, to lahko rečete. Brez elektrofonije sploh nimam več občutka, da delam muziko. Elektronska šara je nekako del moje harmonike.
Vaši koncerti so videti kot performansi. Ali skrbno načrtujete odrsko postavitev koncerta?Pravzaprav se performansu posvečam precej manj, kot morda izgleda. Zame je glasba na prvem mestu, in če te zgrabi in ponese, potem se bo ta nastopaški del zgodil z njo. Seveda pogosto uporabljam vizualno gradivo, danes video projekcije lahko interaktivno nadzorujem s harmoniko. Vizualne sestavine nastopa moraš vedno načrtovati, toda nočem, da bi obenem nadzoroval še glasbeno predstavo. Ravno nasprotno, najboljše na odru je, ko si sredi povsem nenadzorovanega trenutka in resnično občutiš igranje, stopanje v neznano območje.
V Cerknem boste na jazz festivalu nastopili v duu s hčerko Saano, ki igra na bobne. Očitno radi igrate z bobnarji. Ste pri tem izbirčni?Igram tudi z Ericom Echampardom, ki je drugačen bobnar od Saane, pa tudi z Patom Mastelottom, ki je spet drugačen. Igranje z njimi se zdi povsem naravno, hitro se ujamemo. S hčerko sem začel igrati, ker ni ravno dobila priložnosti za igranje s fanti. Začela sva iz čistega užitka, za zabavo. Spoznal sem, da se izvrstno ujemava, začela sva improvizirati in komponirati. Zelo rad imam ta duo.
Aja, vmes ni bilo te očetovske figure, ki bi rada nadzorovala, kaj počne hči, ki bo kmalu dopolnila 18 let?No ja, nisem eden tistih očetov. Glede tega sem precej sproščen. Drži pa, da pogosto ne vidiš na odru očeta s hčerko. Pred tednom dni sva nastopala v Gruziji. Odlično sem se počutil po obeh koncertih. Kaj je lepšega kot s hčerko spiti pivo po koncertu in se vneto pogovarjati o poteku nastopa, muziki? To je mnogo več, kot sem kadar koli pričakoval. Najina muzika je sicer polna udarnega bobnanja, harmonij in melodij, ki jih dodajam, nekaj popačenih ljudskih napevov.
O vas so pred slabima dvema letoma posneli dolg glasbeni dokumentarec z naslovom Soundbreaker. Lahko pojasnite, kako je prišlo do njega?Film zajema osem let mojega dela. Prikazuje in problematizira iskanje samosvojega zvoka, ki sem ga po toliko letih našel pri tridesetih letih, kar je razmeroma pozno. To so bila leta bojev s predstavami o tem, kaj je harmonika, kako naj zveni in kakšno glasbo se igra nanjo. Upam, da si ga bo ogledalo čim več ljudi. Morda bodo iz njega dobili kakšen poučen namig, saj je sporočilo to, da moraš na koncu vendarle prisluhniti samemu sebi. Ta prehod ni vedno enostaven. Film je režiral Kimmo Koskela, precej znan režiser s finske umetniške scene, pobudo za snemanje pa so dali Nemci.
Na finski glasbeni sceni ste že več kot dvajset let. Kako gledate nanjo?Zdajle je v izvrstnem stanju. Že zaradi šolskega sistema imamo izvrstne glasbenike, toda tudi mimo njega nastaja veliko izvirne glasbe in bendov. Ne govorim o popu in popevkah, mislim na zdravo, kakovostno sceno, ki nima takšne medijske prezence. Samo v Helsinkih je ogromno klubov, koncertnih prostorov, možnosti za nastopanje. Ampak tu je vseeno nastal velik problem, v vedno več prostorih ne prodajajo več vstopnic, glasbeniki torej igrajo zastonj in to ni dobra smer. Morda je zastonjkarstvo dobro za občinstvo, vsekakor ni za glasbenike.
Podobno velja tudi za druge skandinavske države. Je to tako zgolj zaradi dobrega izobraževalnega sistema ali so tu še druge sestavine kulturne politike?Vse te vlade še vedno ogromno vlagajo v kulturo. Mislim, da je to kombinacija vsega, šole, učinkovitega sistema štipendiranja in subvencioniranja.
Kako ste se ujeli v muziciranju s slavnim godalnim kvartetom Kronos?Precej hitro. Sami so me nagovorili k sodelovanju, potem ko so slišali moj solo album. Davidu Harringtonu sem povedal, da pač leta delam z elektronsko manipulacijo harmonikarskega zvoka in da bi to rad počel tudi z godalnim kvartetom. Bili so navdušeni. Na neki način sem tudi godalni kvartet obravnaval kot elektronski dodatek. Naše sodelovanje še kar traja, redno nastopamo skupaj.
Končajva s spraševalnim klišejem. Bi kaj spremenili v svojem snovanju godbe, če bi imeli na voljo časovni stroj?Bi. Z raziskovanjem elektronskih zvokov ob harmoniki bi začel, ko sem bil star deset let.