V slovenskem filmu obstaja neka izjema, ki se imenuje Ema Kugler – točneje Ema Kugler kot avtorica štirih celovečercev, Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2013). Ti filmi so namreč v korpusu slovenskega filma takšna izjema najprej in predvsem zato, ker so nenarativni, medtem ko ves ta korpus tvorijo narativni, pripovedni filmi. Minimalna definicija narativnega filma, ki je lahko tako fikcijski, igran, kot tudi dokumentaren, je pač to, da pripoveduje zgodbo (lahko tudi brez besed), zgodovinsko pa je nastal kot produkt filmske industrije in je še danes njen »glavni tok«. Tudi nenarativni film ima svojo zgodovino, ki sega v drugo desetletje 20. stoletja ali v čas prvih filmskih avantgard. Te so, tesno povezane s tedanjimi umetniškimi smermi (kubizem, konstruktivizem, futurizem), poudarjale perceptivne kvalitete filma ter eksperimentirale z vizualnimi elementi in montažo heterogenih podob.
Te avantgarde je torej pritegnil film kot novi medij, katerega lastnosti in možnosti naj bi bile bistveno drugačne od vseh starih medijev, predvsem pa od gledališča. Zato so bile nekatere, na primer »čisti film«, tudi manifestno antinarativne in s tem proti tedaj prevladujočemu igranemu filmu, ki je »posnemal« gledališke drame. Druga značilnost »nenarativnega« filma (včasih imenovanega tudi eksperimentalni) pa je ta, da je praviloma nastajal zunaj »uradnih« ali dominantnih kinematografskih institucij. A čeprav so filmski avantgardisti in »eksperimentatorji« ločeni od osrednjih tokov filmske produkcije, pa ta občasno in praviloma veliko pozneje prevzame njihove stilistične in tematske inovacije ali se z njimi celo regenerira.
V Sloveniji obstaja neka zelo šibka tradicija nenarativnega filma in tudi zanjo velja, da je nastajala zunaj »nacionalnega programa« oziroma institucionalne kinematografije. Ema Kugler je »živ dokaz«, da je še danes tako: noben njen celovečerec ni dobil »blagoslova« Filmskega sklada. Po produkcijski plati so njeni filmi domala čudeži. Kar pa so lahko tudi drugače. V slovenskem filmu iz »nacionalnega programa« se redko primeri, da bi kaj prevzel iz nenarativnega filma, zato pa ni tako redko, da je že v kakšni kuglerjevski sekvenci »več filma« kot v pripovednem celovečercu.
V čem bi bil ta »več filma«? Vprašanje je v pogojniku, ker bo tudi odgovor (v najkrajši obliki) pogojen: v nelagodju podobe. Filmi Eme Kugler so nekakšna polja vznikanja podob, včasih v tišini, večinoma pa ob donenju glasbenih »gmot« (v Odmevih časa zlasti Ligetijevih); človeški glasovi so redki, saj so človeški liki le figuranti. Podobe vzniknejo, če izzovejo presenečenje ali trenutek ne-vedenja o tem, kaj pravzaprav vidimo. Toda presenečenje še ni nelagodje, to ima drugi vir. V uvodnem prizoru Odmevov časa vidimo dva vojaka, ki pretepata nekega moškega; eden izvleče nož in pretepenega prisili, da poklekne, nato mu prereže vrat. Je torej vir nelagodja v tej gnusni vsebini podobe? Seveda ni, saj je ta vsebina samo še en stereotip vojnega nasilja. Kar vzbuja nelagodje podobe, je zgolj neka reža, krvava reža prerezanega vratu. In v Odmevih časa je kar nekaj takih rež, ne le tako konkretnih, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, marveč tudi tako abstraktnih, kot so časovne in prostorske ali tiste med heterogenimi podobami. Te reže so tisto, kar podobe, naj bodo še tako fascinantne in »estetske«, spreminjajo v nekakšne šifre ali rezine iz noči spomina in zgodovine. Pri čemer ima lahko neko vlogo tudi prav paradoksna uporaba montažnih spojev, na primer spoja na ravni objekta, denimo od rdečila za ustnice, ki ga uporabi Dama (Nataša Matjašec) v kopalnici poleg popolnoma artificialne stebriščne dvorane, h krvavi rani prerezanega vratu. V »normalnem« pripovednem filmu imajo takšni spoji vlogo neke smiselne povezave, tukaj pa je zveza popolnoma iracionalna, vsekakor pa ne tvori nobene pripovedne enote, marveč ima v najboljšem primeru evokativno vrednost. Tista Dama vendarle spominja na ikono kakšne vladarice, z vladaricami in vladarji pa so res povezane tudi vojne. Je to tisto »isto«, s katerim Gospodar (Marko Mandić) odgovori na vprašanje »kaj zdaj?«, ki ga vpijejo v črne obleke uniformirane moške figure vzdolž omizja, ki se razteza v pespektivično neskončnost? Seveda ni, ker bi v Odmevih časa ne le zaman iskali kakšen »trden pomen«, marveč bi bilo to tudi povsem zgrešeno. Podobe v Odmevih časa vznikajo kot presenečenja ne zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religije, družine) »mistificirale«, marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije naredijo prav nelagodno navzoče in nazorne.
