Na mojo srečo, kajti na freiburškem vlaku sem še ves zaspan pozabil na stranišče in je bila nuja že kar huda. A sreča je, kot vemo, le privid: moj načrt, da bom naročil kavo, ki sem je bil sicer potreben, a bolj kot neke vrste vstopnico za stranišče v lokalu, in se nato olajšal, se je na vsej črti izjalovil. Plačati je bilo mogoče namreč samo v švicarskih frankih, v gotovini, ki je seveda nisem imel, pa tudi stranišča v lokalu ni bilo. Natakarica mi je prijazno pojasnila, da je na železniški postaji samo eno veliko skupno stranišče. Hitro sem ga našel. Uniformiran temnopolti čistilec je ravno loščil tlak straniščnega preddverja, opremljenega z velikimi stiliziranimi svetlečimi napisi McWC (ali nekaj podobnega). Plačljivo stranišče z vrtljivimi vstopnimi pregradami. Avtomat sprejema samo švicarske franke v kovancih. Odprto šele od šestih. Aaaaaaa! Mikalo me je, da bi se protestno kar v kak kot – ampak na tej postaji ni bilo čisto nobenega primernega, vsaj rahlo skritega kota. Slutil sem tudi, da bi to utegnilo v očeh varuhov javnega reda obveljati za hud prekršek in posledično podaljšati moj postanek v mestu. Ni drugega, v hudih mukah sem dočakal vlak in, priznam, uporabil stranišče, še preden se je vlak začel premikati.
Vojna v Ukrajini
Zelenski zadovoljen: "To je velik korak naprej"
