Jedlo se bo po lističih, ne z veliko žlico

V New Yorku imam svojo agencijo, z njimi sodelujem že nekaj let, v zadnjem času se je res vse še bolj odprlo. Koncert v Washingtonu je bil v Narodni galeriji, tam sem nastopil že leto prej, takrat sem pripravil program na temo umetniškega ustvarjanja v obdobju augsburškega imperija v 15. in 16. stoletju; to mesto je bilo edino svobodno mesto v tistem času. Program jih je navdušil, povabili so me znova, pozornost pa je bila posvečena Bachu in slovenski glasbi. Naročil sem novo delo pri skladateljici Nini Šenk, zraven pa sem povabil še skladatelja, kitarista in prijatelja Nejca Kuharja, s katerim sva dosti igrala v duetu in študirala skupaj na Dunaju. Odigrala sva eno njegovo skladbo, nastopil pa sem še s čelistom ter še z njim odigral njegovo skladbo. Nejčeva skladba je bila všeč tudi direktorju Narodne galerije, saj mu je naročil novo delo.

Cinema Verismo sem izdal pri založbi Marquis Music iz Toronta, v začetku marca je bila tam tudi uradna promocija, sicer pa gre za zbirko skladb, ki ponudijo zadoščenje tako komercialnemu trgu kot klasičnim tradicionalistom. Danes je mnogo preveč komercialnih projektov, kjer želja po umetniškem izražanju kar nekako zbledi. Marquis Music je ena redkih samostojnih založb, ki se je obdržala na trgu, z distribucijo pa si pomaga prek Sonyja v Ameriki, EMI v Evropi ter Naxosa na Kitajskem in Aziji.

Nič ni treba, so pa lahko kompromisi številni, na različnih ravneh. Laični poslušalci poslušajo tisto, čemur lahko sledijo. Na prijateljevo željo sem igral njegovi mami ob njeni obletnici, menda je moja oboževalka, a sem vžgal šele s priredbo komada Tears in Heaven Erica Claptona, ki sem se ga naučil v parih minutah. Bilo mi je smešno, ampak takšna so dejstva. Pa sem razmišljal, da bi naredil projekt s prepoznavnimi skladbami, pri čemer pa seveda ne bi »prodal duše«. Mnogo klasične glasbe je postalo širše popularne izključno zato, ker se je znašla v filmih Stanleya Kubricka, Davida Lyncha ter vseh režiserjev, ki so začeli režirati v verističnem stilu, kot je Martin Scorsese ali Francis Ford Coppola. In sem vzel filmsko klasično glasbo, jo adaptiral za kitaro, pri čemer je bilo veliko aranžiranja in prekomponiranja, ter tako dobil projekt s klasično glasbo in filmsko noto.

Kar počneta onadva, ni več klasična glasba, gre za priredbe popularnih »coverjev«, rock in metal komadov, in to je zelo občutljiva zadeva. Takšni ekstremi, ko iz enega umetniškega estetskega stališča popolnoma preideš na drugega, me ne zanimajo. V Los Angelesu srečujem popularne pevce, pa sem že pomislil, kako bi odreagiral, če bi mi kdo rekel, naj igram recimo z Lady Gaga; morda bi igral tri akorde, zaslužil bi pa veliko. Za glasbenika je to velika skušnjava.

Res je, mislim da filmsko kompozicijo in aranžiranje, Univerza Južne Kalifornije Thornton School of Music je zelo ugledna. Tam sem najprej magistriral, v tem študijskem letu pa so me zaposlili kot asistenta ter mi ponudili, da opravim doktorat. Če bi se sam prijavil, bi bil doktorski študij izjemno drag, okoli 55.000 ameriških dolarjev na leto. Šele zdaj so mi povedali, da je ta univerza drugi največji zasebni zaposlovalec v Kaliforniji, imajo menda tudi najboljše življenjsko zavarovanje v primeru naravne katastrofe. Skratka, če se bo vse sesulo, bo nacionalna garda najprej reševala to univerzo. (smeh)

Jah, bi rekel, da je še vedno precej razprostrt, morda me to celo malce tepe, ker imam potem toliko več dela. Na zadnji turneji sem imel celo štiri različne celovečerne programe. Včasih me zanima povsem sodobna glasba, drugič stara glasba, pa spet običajen klasičen repertoar, filmska glasba, komorna... Pravzaprav sem se naučil hitro preklapljati med različnimi glasbenimi obdobji, hitro predelujem tudi repertoar. Bi pa morda lahko rekel, da me vse bolj zanima sodobna glasba.

V Los Angelesu sem trenutno rezidenčni glasbenik pri Da Camera Society; gre za zelo bogato združenje za komorno glasbo, pomagajo mi realizirati moje zamisli glede novega ansambla za sodobno glasbo, s katerim smo svoj prvi promocijski koncert imeli februarja v Los Angelesu. Nočem ansambla, ki bi sodobno glasbo le preigraval po notah, temveč želim, da bi jo dejansko interpretiral ter s tem bolj približal ljudem. Podprli so tudi mojo pripombo, da je klasična kitara kot akustični inštrument veliko premalo uporabljana kot ključni člen v komorni glasbi. Tako sem lahko sestavil inštrumentalni oktet v stilu klasičnega ansambla Pierrot ter ga kombiniral z inštrumentarijem zasedbe Bang On A Can All-Stars (kitara, bobni in bas). Želim si, da bi skozi leta postali odličen »touring« ansambel.

Repertoar bo klasično-rockovski in ga bomo z leti še bolj fokusirali, naročali pa bomo tudi nova dela, skozi katera se bo oblikoval naš okus. Za začetek sem že naročil skladbe pri trenutno izjemno iskanem Michaelu Gordonu, soustanovitelju Bang on a Can v New Yorku, pri Nini Šenk, ki bo maja prišla tudi na krstno izvedbo v Los Angeles, ter pri mladem skladatelju iz Afganistana Williamu Harveyu, da se pritegne k sodelovanju tudi skladatelje iz držav, kjer kultura ni dovolj podprta. Drugače pa sodelujem tudi s Pei-Shan Lee, pianistko, ki redno spremlja Itzhaka Perlmana, pa z violinistom Martinom Chalifourjem, ki je koncertni mojster Losangeleške filharmonije. Igram tudi s čelistko Ashley Bathgate, članico Bang on a Can All-Stars, perkusionistom Justinom DeHartom, ki je bil nominiran za grammyja, in podobnimi.

Imeti v ansamblu klasično kitaro, ki je pač tiha, zelo prispeva k temu, da se ji prilagaja celoten zvok. Morda vse skupaj ne bo tako glasno, temveč bolj prefinjeno. Namesto da bi jedli z veliko žlico, se bo jedlo po lističih. Ozvočenje je danes lahko že tako kakovostno, da ga poslušalec sploh ne zazna; zadržijo se vsi akustični elementi in ne vidim razloga, čemu te možnosti ne bi izkoristili. Ne bi pa pristal na ozvočenje, ki bi zvok popačilo, kar se sicer pogosto dogaja, sploh v kombinacijah kitare in orkestra. Za zdaj nam še ni bilo treba ozvočiti kitare.

Definitivno. Na Dunaju sem se vedno počutil postavljen v neke okvirje, iz katerih težko prodreš, sploh če ne igraš violine, klavirja ali čela. Kot da nas urijo za majhne vojščake ter pošiljajo na tekmovanja, ki pa so žal edini način, da se kitarist prebije iz anonimnosti. Ljudje so zelo naravnani na svojo pot, enostavno ni prostora za kaj drugega. V Ameriki je klima drugačna: glasbeniki hočejo sodelovati med seboj, v različnih projektih, nič v glasbi in okrog nje ni tabu. Naenkrat sem se počutil svoboden, da lahko tudi jaz kam odplavam, in odkar sem v Ameriki, se mi je stil igranja zelo spremenil – niti ne namenoma, kar zgodilo se je. Desna roka je recimo postala bolj fleksibilna, v samem glasbenem izrazu pa si kdaj dovolim tudi predrugačiti interpretacijo glede na odziv poslušalcev. Kot jazzer, ki vedno interpretira nekoliko drugače.

Na akademiji so mi že namignili, da bi me zaposlili, dela in projektov je mnogo. Organiziram denimo koncertni cikel, ki se odvija v majhni cerkvici znotraj univerze. Ko sem ga prevzel, zanj ni bilo zanimanja, zdaj imamo že redne obiskovalce, petdeset in več na koncert. Cikel je povsem prenovljen, sistematično uvajam novitete in ljudje to prepoznavajo. Če bi me zaposlili, bi v Ameriki še ostal, čeprav mi urbana zmešnjava Los Angelesa ni preveč všeč. Z največjim veseljem bi se vrnil v Evropo, v Slovenijo, ki se mi zdi najboljša dežela za bivanje, sem pa žalosten, v kakšnih stiskah ljudje živijo in kakšne vrednote so obveljale. Dokler se stvari v Slovenji finančno ne stabilizirajo, enostavno ne vidim profesionalnega smisla in izziva, da bi deloval doma.

Gre za zelo lep inštrument, kitaro Jose Ramirez iz leta 1966, na katero sem naletel v trgovini v Portlandu, ko sem preizkušal različne kitare za večerni koncert. Christopher Parkening, ki je nekoč študiral pri Andrésu Segovii, še vedno prisega na te kitare. Najboljše so v tej delavnici menda nastale med letoma 1965 in 1968.