Na sodnem procesu proti moji knjigi, ki je ob slovenski okrožni sodnici Metodi Orehar Ivanc postal zaprt za javnost, sem bila po njeni sodbi obsojena na skoraj 45-milijonsko tolarsko kazen za en najdeni izvod prepovedane knjige (pri dveh najdenih knjigah bi se znesek podvojil, pri treh potrojil in tako dalje). V sodbi je bil zahtevan umik knjige s tržišča, nasprotnice pa so se smele usesti na celotno moje premoženje in mi trgati mesečne prejemke do zajamčene plače. Tej sodbi je soglasno pritegnil senat višjih sodnikov svetnikov Višjega sodišča RS, Mare Breznik kot predsednice ter Franca Zavašnika in Petra Lubeja kot članov Višjega sodišča.
Ustavno sodišče RS je leta 2007 po osmih letih soglasno osvobodilo knjigo in ustavilo proces.
Pred dnevi pa je iz Evrope prišla sodba, da me je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kamor se je družina Nakrst (s prvo zapisano tožnico Marto Jelševar iz Domžal) pritožila, oprostilo. Zdaj se knjiga Ko se tam gori olistajo breze lahko svobodno čita in prevaja po celi Evropi. Moja junakinja Rozina odslej po petnajstih letih sodnega preganjanja svobodno in pokončno hodi, se ruva in pretepava z nasilnimi grškimi mornarji, v Ameriki v času prohibicije kuha šnopc in ga prodaja, med vojno v Sloveniji rešuje partizanko iz nemških krempljev in se brez skrbi, ne da bi ji kdo to smel preprečevati, kakor v nebesih tako na zemlji, kot samo ona zna, ljubi s svojim možem Brinovcem.
Ob koncu procesa se zahvaljujem številnim slovenskim in mednarodnim organizacijam, kulturnikom in novinarjem, ki so mi v teh letih stali ob strani in javno vodili boj za svobodo katerega koli umetnika, ne samo neke pisateljice. Naj ne pozabim zahvale vsem drugim ljudem, ki so, enako kot najzahtevnejši bralci, vzljubili mojo junakinjo in mi ne glede na vse obsodbe to ves čas tudi pripovedovali.
Breda Smolnikar