Lorencijev Othello tako postane (gledališka) igra, ki se ne ukvarja s poltjo oziroma drugačnostjo beneškega Mavra (kot protagonista avtor označi v pripisu k naslovu), temveč svoje zanimanje izkaže za delovanje negativnih čustev v človeku; razvoju Shakespearove igre tako ne sledi na ravni razlike, ki jo vzpostavlja barva polti, ampak preide k napetostim, kot jih porajajo izrazi zlih misli.
Svoj zastavek Lorenci jasno pokaže že v uvodnem prvem dejanju, ki ga (v sodelovanju z dramaturginjo Petro Pogorevc) predrugači do te mere, da ga v celoti »preda v roke« antagonistu igre, Othellovemu praporščaku Jagu, ki s svojim demoničnim maščevalnim načrtom že v dramski osnovi zvijačno vodi igro (in vzbuja celo večjo pozornost od protagonista), uprizoritev pa njegovo vodilno (ali tudi režijsko) vlogo s takšnim zgoščanjem (več oseb v eno) in postavljanjem v ospredje le še dodatno poudari. Z za celo dejanje dolgim prologom, v katerem Jago preigra ves zaplet, je tako pripravljen prostor za nadaljnji potek njegove igre, za uresničitev manipulacije. In če je prolog z močjo notranje nadvse razgibanega igralskega podajanja plastično izpeljan na praznem, a v svoji goloti naravnost mogočnem odru (scenografija je delo Branka Hojnika), tudi nadaljevanje ostaja pri gledališko elementarnem: oder je igralno območje, ki se sproti oblikuje s posameznimi zapisi (s kredo) in uporabo zavese (ta denimo privede v intimnejši prostor); z določenimi opisnimi elementi, kakršen je jadro na morju, se uprizoritev igra, tako kot na primer nočno dogajanje z veseljem označi z risbo Lune ali pa zasluženi premor napove z napisom pavza. Skratka, v Jagovi igri, kjer vlogi odigrata tudi vodja predstave in šepetalka in v kateri navsezadnje začne ena izmed oseb samo sebe – in nas – spraševati o aktu recepcije Shakespearove tragedije, ni iluzije – pa jo vendar intenzivno spremljamo; manipulacija je (postopkovno) tako rekoč razgaljena in v svoji sklepni (zmagovalni) uresničitvi tudi dobesedno hladno servirana.
Primož Pirnat nosi v vlogi Jaga vso igro; in če jo v dolgem začetku z gibkim prehajanjem med segmenti zgodbe, s parodičnim vživljanjem v vrsto oseb, s spretnim nizanjem njihovih različnih položajev in občutij nastavi, jo s hladno, rahlo porogljivo predložitvijo dokaza o lastnem spletkarstvu naposled tudi sklene. Tu ne nastopi več nikakršen zunanji člen, Othello (Sebastian Cavazza) ostane nemočen pred takšno potrditvijo prevaranosti, pred človekom, ki je v njegovem zaupanju uspel vzbuditi dvome in njegov izraz ljubezni od predanosti preobrniti v zbližanje s smrtjo. V dovzetnosti za vpliv spletkarja je z lastnimi rokami vzel življenje ljubljeni Desdemoni (Viktorija Bencik Emeršič), še dekletcu, ki žareča od ljubezni brezskrbno poskakuje naokrog, vse dokler njene veselosti ne zamenja bolečina ob soočenju z moževo neozdravljivo ljubosumno razjedo.
