Sklepna predstava letošnjega Exodosa je povsem ustrezala prevladujočemu značaju tokratne festivalske izdaje. No, težko bi bilo drugače, ko pa je njeno zasnovo sooblikoval in režijo podpisal kurator osrednjega programa festivala – Tim Etchells je na mesto zadnjega dejanja v izboru umestil Jutrišnje žure, ki jih je pred dvema letoma pripravil s svojo skupino, britanskim gledališkim kolektivom Forced Entertainment, in tako s projektom, ki je v formalnem okviru blizu pripovedovalskemu žanru, podal zaključni prispevek k festivalski predstavitvi projektov, ki jim je oblikovno skupna preprostost v načinu gledališkega izražanja.
V prihodnosti bo vedno več vstaj
Z Jutrišnjimi žuri se Forced Entertainment v značilni uporabi minimalnih sredstev in s pozornostjo za vlogo gledalca obrnejo v jutri, v prihodnost, kamor pa gledajo z ironično-igrivim pogledom para, ki izmenično podaja jedrnate drobce k raznovrstnim vizijam prihodnosti. V neobičajnem pogovoru, v katerem si moški in ženska besed ne izmenjujeta v neposrednem obračanju na drugega, temveč v frontalni usmerjenosti k občinstvu, pravzaprav soočajo različne futuristične scenarije. Ti se sestavljajo v dvogovor, oblikovan po principu nenehne sprotne invencije (v tem je prepoznati način dela skupine, ki temelji na improviziranju, eksperimentiranju in skupnem razpravljanju), pa tudi v vzpostavljanju protipolov, ki ob soočenju novega, še neznanega, in obnovljenih starih modelov nasproti na primer postavi viziji različnih državnih ureditev (»brezdržavje« nasproti množici majhnih držav).
V znamenju refrena »ali pa (bo v prihodnosti…)«, ki ga tvori vsakokratno prevzetje besede oziroma uvod v novo misel, se na malem, z barvnimi žarnicami obdanem odru v dobri uri zvrsti serija napovedi optimistične ali pesimistične narave, temelječih v nekem realnem izhodišču ali pa povsem predanih domišljiji, vzbujenih na osnovi želj ali strahu, skratka napovedi, ki jih člani Forced Entertainment črpajo z različnih področij (denimo političnega, religioznega ali ekološkega), pri čemer med drugim upoštevajo in preigravajo številne stereotipe. Iz preprostega, izvedbeno minimalističnega, a vendar plastičnega pripovednega podajanja besedilnega materiala vznikne komičnost (uresničljivo mogočih in nemogočih) predvidevanj, pa tudi določena mera absurdnosti tega početja samega. Vendar je dejansko težišče Jutrišnjih žurov na spodbujanju gledalčeve domišljije, na dejavni vlogi občinstva, ki ga ustvarjalci v tovrstnem (intimnem) približanju izzovejo k sooblikovanju predstave.
V polnoletnost s kuratorjem
Odnos, ki gledalca spodbudi k sooblikovalski vlogi, je bistveno določil tudi siceršnji Etchellsov izbor. Kot kurator je britanski umetnik za osrednji program letošnjega Exodosa izbral petnajst predstav (poleg spremljevalnih pogovorov in drugih dogodkov je drugi večji festivalski sklop v tokratnem programskem Fokusu pripadel Azijski plesni platformi); večinoma so bili to projekti tujih ustvarjalcev – z vidno mero kuratorjeve (režijske) prisotnosti –, a tudi domači so dobili svojo priložnost: med drugim je bila na odprtju festivala prvič predstavljena glasbeno-gledališka produkcija Gremo vsi! režiserja Mareta Bulca, slovensko premiero pa je doživela tudi mednarodna koprodukcija, lutkovno-plesna predstava Bestiaires brazilskega umetnika Dude Paive. Ob tem, da so nekatere izbrane predstave gledalcu namenjale svojevrstne soustvarjalne deleže, je za sam izbor mogoče reči tudi to, da so ga v splošnem sestavljale predstave manj znanih umetnikov in pretežno manjših formatov, katerih preprosti in večidel sicer konceptualno jasni zastavki niso vselej dosegli enakega učinka; nekatere predstave so se mestoma (pre)hitro izčrpale ali delovale preveč enoplastno, druge so v prevelikem prepuščanju možnosti za individualno interpretativno branje lahko dosegle ravno nasprotni odziv.
Kakor koli že, dejstvo je, da je Exodos v obdobje polnoletnosti prestopil s pred dvema letoma prenovljenim bienalnim festivalskim konceptom, ki gostujočemu kuratorju – kakopak v okviru (finančnih in drugih) možnosti – omogoča lastno programsko oblikovanje; in to je (hote ali ne) tudi močno prežeto z njegovim imenom in umetniško afiniteto. Nova oblika festivala sodobnih odrskih umetnosti je po več različnih preobrazbah strukture, ki jih je doživela skozi zadnja leta, dobrodošlo prenovila njegovo identiteto; če jo bo obdržala, je drugo vprašanje. Vendar takšno preoblikovanje hkrati vpliva na spremembo v prvotnem Exodosovem poslanstvu predstavljanja mednarodno bolj znanih tvorcev sodobnih odrskih praks. Če izhajamo iz letošnjega izbora, nam ta morda vzbudi pomislek, da se v samem programu vendarle premočno zbližuje s katerim izmed drugih sorodnih festivalov pri nas.