Kdo je namreč prejemnik brezplačnih vstopnic? Načeloma so to akreditirani novinarji, kritiki in fotografi, sodelavci pri posameznih projektih in sponzorji. Vsaka ustanova tudi presodi, ali ji je v širšo korist, da na prireditve povabi strokovnjake in javne osebnosti, ki s svojim ugledom prispevalo k ugledu ustanove. Vse drugo so karte za »frende« in »frende frendov«.
Če so torej v Kinu Šiška zaznali problem pri številu brezplačnih vstopnic, ki jih izdajo, pomeni, da niso opravili svojega dela. Ali niso opravili selekcije pri akreditacijah, ali se s sponzorji niso dogovorili za razumno število in način prevzema vstopnic (pred dogodkom, ne pa v paketu), ali pa imajo preveč »frendov«. In namesto da bi to nalogo opravili, so vsem predpisali »obvezen prostovoljni prispevek«, kar je seveda samo po sebi oksimoron. Donacije so lahko le prostovoljne, tako na primer britanski nacionalni muzeji, kjer je vstop prost, zberejo pomembne vsote denarja od ljudi, ki se zavedajo, da je treba kulturo podpirati, tako je tudi festival Mladi levi zbral precej sredstev, potem ko so vstopnice postale brezplačne. Če pa so donacije obvezne, je to plačilo, morda s popustom, a še vedno plačilo. Za katerega je treba izstaviti račun in plačati davek.
Nesmiselna pa je ta poteza tudi zato, ker je ta obvezni evro predpisala tudi tistim, ki so tako rekoč »koproducenti« programa, namreč sponzorjem, novinarjem in fotografom. Brez sponzorjev in medijev danes uspešno izvajanje kulturnega programa tako rekoč ni možno. Klasični mediji, kljub internetu, še vedno edini redno in brezplačno zagotavljajo tako obveščanje o prihajajočih dogodkih kot refleksijo dogajanja post festum in vsak resen kulturni producent se zaveda, da mora gojiti kar se da skrbne odnose s tistimi mediji, ki so za profil njegovega programa pomembni; mirno pa lahko zavrne akreditacije onih, za katere presodi, da njihove podpore ne potrebuje.
»Oglobljenje« vseh zato preprosto kaže na to, da so v Kinu Šiška vse medije prepoznali kot zajedalce in ne kot partnerje, ki pripomorejo k promociji programa. Ne gre za en evro ali dva (čeprav bi, če bi zgledu sledili vsi, naš poklic postal izjemno drag), ampak za načelno (ne)razumevanje partnerskega odnosa v dobro umetnosti. In nenavadno je, da so se po začetnem ogorčenju moji kolegi vdali do te mere, da se zdaj lahko v Kinu Šiška celo hvalijo z njihovo velikodušnostjo in čudovitim izplenom 250 evrov. Mediji so imeli namreč na voljo tudi drugo možnost – bojkot hiše, ki nas obravnava kot parazite.