Izliv

Prejšnji petek sem se pridružil protestom. S Kongresnega trga sem se z množico preselil na Trg republike. Klavstrofobičnemu čepu v prehodu Maximarketa sem se izognil z obhodom veleblagovnice. S prijateljema sem obstal sredi parkirišča. Varnostna ograja s policisti v čeladah in vizirjih, s pendreki in ščiti, je bila postavljena daleč od parlamenta. Vsake toliko je kako dekle pristopilo in jim ponudilo vrtnico. K ograji so gospe polagale prižgane pokopališke sveče. Množica se je nabirala. Gručice so se zlile v ljudsko maso. Skandiranje in protestiranje se je stopnjevalo. Najbolj bučno je bilo iz smeri Šubičeve. Zapokale so petarde, kmalu so zagrmeli osameli topovski udari. Stopnjevali so se v pričakovanju neposredne vključitve v poročila. Ker sem s prijatelji odšel na čaj, sem zamudil zgodovinski trenutek konca slovenske jeseni. Še zdaj pa mi v glavi odmeva strašljivo verižno bobnenje, ki sem ga ujel že na Igriški, nekaj sto metrov stran od prizorišča dogajanja. Grmel je ukaz za začetek napada. Minuto kasneje me je poklicala draga: »Kje si?« Bil sem na varnem, a razdražen in razburjen. Prasci, še to ste nam ukradli! Mirne proteste ste oblatili s strogo načrtovanim vandalizmom. Smo sredi strahovladja peščice in ker vlada vse od pomladi zadržuje objavo poročila Sove o ekstremnih skupinah v Sloveniji, je sokriva in soodgovorna za to nasilje. Odrivanje, prikrivanje, prikrojevanje, uravnoteževanje njenih ugotovitev v tajnosti smrdi pri glavi.

Istega črnega petka sem vrtel muziko v Menzi pri koritu, pred koncertom Demolition Group in po njem. Ni mi bilo v veselje rolati po vsem, kar se je zgodilo. Medtem ko sem doma nelagodno izbiral plošče, so prihajale novice o vojaško organiziranih in discipliniranih izgredih, solzivcu, vodnem topu, ranjenih v središču mesta. Kljuval me je strah, da se ne bi zgodila kakšna neumnost še na koncertu. V Menzo sem prišel po deveti zvečer. »Demolišni« so končevali tonsko vajo, pred dvorano na Trgu brez zgodovinskega spomina se je že nabrala množica. Koncert je bil razprodan. V zraku je bila napetost, tako po uličnih nemirih kot v pričakovanju koncerta. Tesnobo je razbil frontman Goran Šalamon z jasnim in odrezavim komentarjem v pozdrav: »To je večer, preden zavlada fašizem.« Prekaljeni »starci«, oplemeniteni z mlajšo krvjo, so v dveh urah in pol izpiljenega in predanega igranja aktualne nove plošče Na živo (s posnetkom lanskega koncerta v mariborskem Štuku) sprostili srd in energijo. Šlo je za osvoboditev tako izvajalcev kot same publike, ki jih ni spustila z odra. To je bil silovit krik svobode in tovarištva, ki je deloval kot iskren odgovor na črne dogodke tega petka. Dostojanstvenost koncerta je delovala kot streznitev.

Ob javnih protestih je prirejanje in obiskovanje koncertov, klubov, gledaliških predstav, likovnih razstav, predavanj, kina, literarnih večerov in drugih organiziranih ali spontanih kulturnih prireditev in hepeningov pod streho ali na prostem eno najmočnejših kultiviranih orožij nenasilnega odpora proti vandalizmu, ki divja v parlamentu in pred njim, v politiki in gospodarstvu, medijih in vseh drugih porah naše gnile družbe; je tudi psihoterapevtska blokada agresivnega in arogantnega poneumljanja, manipuliranja, provociranja in kratenja osnovnih človekovih pravic.

Kolumna