De Brea (kot dramaturginja sodeluje Eva Mahkovic) muzikal tako postavlja v prostor, ki ne prikriva svojega uprizoritvenega značaja; z živo prisotnostjo sedemčlanske zasedbe pod glasbenim vodstvom korepetitorja Jožeta Šaleja je pravzaprav zvezano muzikalsko prepletanje dialogov s songi oziroma uprizoritvena težnja po gladkem prehajanju med tema dvema izrazoma. In če torej scenografski princip vsaj v nadrobnem umeščanju dogajanja ohranja le nekatere osnovne elemente, je vizualno predvsem kostumografija Lea Kulaša tista, ki poskrbi za posamezne »španske« poudarke – a ne z morda pričakovano uporabo barv, ki dajo značilni izraz tudi Almodóvarjevim filmom; kljub barvni prisotnosti, predvsem simbolne rdeče, v kostumografski podobi namreč prevladujeta bela in črna. Takšni sta tudi krinolini osrednjih žensk, ki si stojita nasproti, medtem ko moški kostumi na primer črpajo pri toreadorskih oblačilih. Z glasbeno-plesno uverturo, v kateri je prepoznati tudi stil flamenka (za koreografijo je poskrbel Branko Potočan), uprizoritev torej vstopi na območje, ki je v posameznih detajlih nezgrešljivo špansko.
Čeprav izvedbeno omejujoča je krinolina v svojem zavzemanju prostora sredstvo, ki prispeva k poudarjanju vodilne vloge žensk. Te besedilna predloga seveda ne postavi le v naslov; v svoji črni komediji Almodóvar ženske portretira, se jim približuje v poskusu razumevanja. Film – ki slika od ljubimca zapuščeno Pepo, a ga je težko na kratko obnoviti, saj ga strukturirajo zapleti, sorodni vodvilskemu komedijskemu tipu, v katerih ne manjka primesi norosti – odrska priredba predela v sledenju osnovi, ki pa se v tem prenosu izoblikuje v mestoma razvojno ohlapno celoto, zaradi česar zna struktura delovati fragmentarno, obravnava zgodbe pa se pri tem pretirano zaustavlja na površini. Uprizoritvi tega ne uspe preseči – pa čeprav gradi na predrugačeni, a notranje vendarle premalo razdelani upodobitvi Almodóvarjevih Žensk in v podajanju denimo izkaže pozornost za komične prijeme.
Novi muzikal Mestnega gledališča ljubljanskega je najizrazitejši v igralskih (pa tudi pevskih) interpretacijah; v osrednji vlogi Pepe oblikuje Viktorija Bencik Emeršič žensko, ki začetno boleče občutenje udarca ob koncu ljubezenske zveze skozi različne faze (lastnih in tujih) razreševanj postopoma predela v odločen končni »ne« regresiji v odnosu – oziroma v korak naprej.