Ni šlo za nič drugega kot za osnovno pravico do informiranosti, s kom (ali čim) se pogovarjamo, ali gre za kolektiv ali za izgubljeno dušo, ali gre za dnevnik, večernik ali delavnik, ali smo sami, ali smo vsi tu, različni, enakopravni, izključeni, razcepljeni... Navsezadnje, kako naj enotimo, če ne poznamo logike razlikovanja in izključevanja?
Ali je takšno držo mogoče razumeti zlasti na podlagi tega, da obstajajo različne interpretacije vašega lika in dela, tudi povsem nasprotne? Kaj je prava resnica?Seveda je prava resnica samo ena, ampak kdo bi jo zares poznal in razumel? Tisti, ki bi jo, jo namreč lahko tudi ukine.
Že od nekdaj ste dajali in razvijali različne občutke, zlasti komu pripadate po politični liniji, četudi je bila sledilcem vaša (ne)orientiranost po svoje vedno jasna. Ali je to razlog ustanovitve partije Spectre?Pripadamo vsem in nikomur. To je sicer udobna pozicija, toda pripadnosti nikoli nismo marali, vemo pa, da brez nje ne gre. Zato smo ustanovili svojo državo, in ker je država preveč abstraktna, smo ustanovili še svojo partijo. Klasično 'stalinistično' kominternovsko internacionalno partijo. Na voljo je vsem, ki jih Laibach lahko inspirira in ki želijo kaj več kot samo slepo ali srepo konzumiranje idej in predmetov. Nočemo kluba oboževalcev, ampak socialno in politično občutljive pripadnike, ki se bodo konkretno angažirali v svojih okoljih, se povezovali med sabo in z drugimi sorodnimi projekti po svetu. In ki bodo inspirirali tudi nas. Eden od razlogov za ustanovitev partije je tudi avtodestruktivno, cinično stanje v glasbeni industriji in popularni kulturi nasploh. Danes glasbe nihče več ne jemlje resno, njo so glasbeniki in glasbena industrija sami zakockali. Toda mi verjamemo, da lahko glasba v principu še vedno deluje kot mobilizacijska sila – spomnimo se samo briljantnih obdobij iz popkulturne zgodovine – in še več lahko napravi, če ni obremenjena sama s sabo, če se ne obnaša samo kot »glasba«, če izstopi iz svojega medija in deluje tako rekoč v ilegali, če se anarhorganizira. Ne kot subkulturna alternativa, temveč kot bič božji.
Sam vidim in razumem, da bi moralo biti bistvo politike svoboda in njena nevtralnost?Svoboda, da! Ampak svoboda je utopični koncept. Zato obstaja politika, da ves čas lovi svobodo (in jo v preveliki vnemi seveda zatira). Nevtralnost pa obstaja samo v švicarskih bankah. Še sile narave niso nevtralne, ampak so postale odvisne od človeškega dejavnika. In tudi smrt ni nevtralna, temveč je genetsko prirojena in socialno pogojena.
Kakšne so podobnosti in razlike partije Spectre z državo NSK?Kot rečeno, država je bila ustanovljena in ob svojem nastanku definirana kot »abstrakten organizem, suprematistično telo, instalirano v realni politični prostor kot socialna skulptura, sestavljena iz toplote teles, gibanja duha in dela njenih članov«. Odprta je brez izjeme za vse, ki želijo postati njeni državljani. Zato smo državo tudi prepustili državljanom, da se v njej organizirajo, kot vejo in znajo. Žal ni iz nje nastalo nič kaj bistveno drugega kot samo neke vrste Laibach oziroma NSK fan club, ki se gre nekakšno umetniško instalacijo in se trudi biti bolj papeški od papeža. Zato smo se odločili, da ustanovimo partijo, ki bo od svojih članov zahtevala konkreten socialni in politični angažma, ki jim bo dajala konkretne naloge. Usmerjali pa bomo to partijo mi sami.
Album je žanrsko zelo pester. Ali ga je v luči poudarjenih razlik in razlikovanj mogoče razumeti kot opozicijo kulturnemu hegemonizmu in žanrskemu rasizmu?Razumite ga, kot želite. Zelo pa se strinjamo, da gre pri žanrovskih opredelitvah za neke vrste rasizem oziroma za čisto ekonomsko racionaliziranje in banaliziranje glasbe. Žanre zato z užitkom pervertiramo.
Skoraj točno dvajset let je od vaše turneje Occupied Europe Nato Tour. V tem času je Evropa postala marsikaj, samo tisto ne, za kar se je takrat razglašala – prihodnost. Kako sami vidite/čutite Evropo, zdaj ko ji tudi sami napovedujete klavrn konec?Evropa, za kakršno jo imamo oziroma jo želimo imeti, sploh ne obstaja. Ona je fikcija, želja, privid. Evropa, kakršna res obstaja, je sistem v konstantnem razpadanju. To njeno razpadanje je, kot je videti, tudi njen edini stabilni princip, prek katerega se Evropa de facto ves čas vzpostavlja. Tako je bilo v preteklosti in takšna bo verjetno tudi prihodnost.
Ali ni Evropa zgolj še poligon nekaterih interesnih skupnosti? Ali je Spectre njena alternativa in rešitev za panevropsko gibanje na drugih, bolj humanih postulatih?Bodimo realni: Evropa je edina prava alternativa sami sebi, ampak najprej potrebuje revolucijo. Ciljev socialne pravičnosti, finančne stabilnosti in okoljske vzdržnosti ni mogoče zares doseči v parametrih obstoječega globalnega kapitalističnega sistema. Dejanskih vzrokov za bedo ljudi navsezadnje ni povzročila korupcija nekaj sto politikov ali pohlep nekaj tisoč bankirjev; ti se skrivajo predvsem v strukturni dinamiki, ki omogoča in nagrajuje takšno obnašanje. Današnje poglobljene krize ni mogoče rešiti z uredbo – ali z različnimi ekonomskimi in političnimi »lepotnimi operacijami«. Mogoče jo je rešiti le s preoblikovanjem v neki popolnoma drug sistem. Iskreno upamo, da se lahko ideja o združeni Evropi reši. Vendar ne želimo hladne Evrope političnih tehnokratov v Bruslju in bančnega sektorja, ki deluje v skladu z diktatom neoliberalne dogme, temveč repolitizirano Evropo, ki temelji na skupnem emancipatornem projektu. Evropska unija mora najti pravo ravnovesje med razpravo in soglasjem o celoviti viziji. Ta vizija mora prežemati vse vidike družbe. Brez te vizije Evropa ne more napredovati in lahko dejansko razpade. Narodi Evrope potrebujejo novo identiteto, ki v sebi nosi smisel in vznemirjenje prihodnosti. Ta revolucija mora biti duhovna in mora se dogajati na ulicah Pariza in Berlina, na ulicah Aten, v Carigradu, Kijevu, Barceloni, Sarajevu ali v Mariboru in Ljubljani. Na čelu te revolucije mora biti mladina Evrope in vsakdo, ki mu ni vseeno za prihodnost. Bolj kot kadar koli prej je na krizo treba odgovoriti internacionalistično in bolj univerzalistično, kot je univerzalnost globalnega kapitala samega. To sicer ni v celoti izključno naše razmišljanje, ampak ga z mirno vestjo podpišemo.
Koran v epilogu albuma se bere kot iskrica upanja, luč na koncu predora…Literarni in etimološki pomen besede Koran (Qur'an) je recitacija, gesta recitiranja, branja, seveda ne česar koli, ampak svetih besed Boga, ki je največji utopični koncept, ki si ga je izmislil človek, da bi prek verovanja vzpostavil pravično božje kraljestvo za vse ljudi na zemlji (kakor tudi v nebesih). In ta skladba govori o moči in nujnosti verovanja, verjetja, ne toliko v religioznem smislu, ampak v občem, človeškem smislu: verjemi in zgodilo se bo. Z bogom ali brez njega. Pravzaprav po vsej verjetnosti brez, kajti kapitalizem je pog(n)ojen z religijo, ki si jo je izmislila prav država (ali pa je bilo obrnjeno), zato da je z njeno pomočjo lahko ustanavljala banke in obvladovala kapital. Ukinimo religijo in kapitalizem se bo sesul sam vase.
Ali bomo dočakali dan, ko bo(ste) Laibach nastopili na Evroviziji? Ali bo Evropa prej razpadla?Z veseljem nastopimo, če bo dobro razpadla.
