Gojko Zupan, sekretar v INDOK centru Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo, je nedavno prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo, ki zajema številna področja: bil je odgovorni konservator, skrbnik javnih spomenikov, sodeloval je pri zaščiti in urejanju povojnih grobišč, pri prvi zasnovi registra nepremične kulturne dediščine, pri mednarodnih projektih. Prizadeva si za ohranjanje in prepoznavnost dediščine. Aktivno opozarja na nestrokovnost, anomalije in tudi kazniva dejanja na področju kulturne dediščine in urejanja prostora.

Poletje je, vi pa ste se veliko ukvarjali s kulturnim in trajnostnim turizmom. Je ta sploh možen?

S turizmom je križ: na eni strani katastrofične podobe požara na Rodosu, na drugi vandalizem turistov, ki se podpisujejo na Kolosej. Pri čemer je zame enako problematično, da milijoni turistov v dolgih vrstah čakajo, da jim bodo v legionarje preoblečeni migranti »uprizarjali« stari Rim. V Bruslju sem bil v skupini strokovnjakov, ki je že pred leti skušala zarisati celostno prezentacijo evropske kulture, ki bi bila čim dlje od množičnega turizma. Vsak je moral predstaviti lokalni biser drugačne obravnave turizma. Pri tem je nujno paziti, da doživljanje obiskovalcev ostane avtentično, kakor pri naših biserih z znakom evropske dediščine: Bolnici Franja in spominski cerkvici Javorca. Gre za t.i. doživljajski turizem, ki se pogosto navezuje na nesnovno dediščino. Pri nas smo skušali z registrom te dediščine spomniti na škofjeloški pasijon, dialekte, priprave jedi, pustovanja ...

Nastop Cece na ptujskem kurentovanju je bil zanesljivo korak vstran.

(smeh) Verjetno res ni smiselno pripeljati kurentovanja do Unescovega seznama, potem pa obisk Markovcev nadomestiti z velefestivalom.

Kulturna dediščina in njena ogroženost - to je vaša bolečina, kajne?

Filozof in zagovornik kulturne dediščine Roger Scruton je govoril o oikofiliji, o lastni kulturi v nasprotju z univerzalizmom. Danes, ko nas z vseh strani bombardira toča, je jasno, koliko so vredna stara znanja o izbiri lokacij, o načinih gradnje, o domačih materialih, o tradicionalni ekološkosti. Imamo žlahtne kulturne spomenike, a iz njih ne znamo narediti mreže.

Minuli teden so podrli vsa drevesa okoli Drame, kar je svojevrsten začetek prenove, nekakšna slaba karma.

Pred leti sem v tekstu Drama prostora in stavbarjev pisal o tem, kako so praktično vsi znani arhitekti, tudi Plečnik, to takratno Nemško gledališče skušali dopolnjevati, razširiti, nadgraditi. V litrski lonec ne moreš naliti dveh litrov, kaj dveh, petih! Predlagal sem, da naj bi Dramo »potegnili« čez cesto, na območje nekdanjega Šumija, tako kot je to na Češkem naredil isti dunajski arhitekt Alexander Graf, ki je zgradil ljubljansko Dramo; a je MOL dala prednost komerciali. Drugi predlog je bil, da bi staro Dramo obnovili, novo pa zgradili na Južnem trgu s prebojem s Kongresnega trga, kjer zdaj stoji tisti nesrečni politični spomenik vsem žrtvam, za zidom pa čudna godlja stanovanjske novogradnje, bifejev itn. Ta se bo le še večala: umestitev glasbene akademije v Kazino se bo gotovo pokazala za problematično, kmalu bo prostora premalo, potreben bo kak prizidek, kakšna dvoranica... in Južni trg bo še bolj kot zdaj zgolj pozidani kaos. Prizidki so najtrajnejša slaba rešitev.

Začelo se je že z Narodnim muzejem, kajne?

Da, tam so zazidali cel atrij. Še prenova Narodne galerije ni minila brez grožnje poseka dreves in tudi tam smo dobili prizidek, ker si nismo upali reči: potrebna je nova galerija. Poglejte, kakšno samozavest so imeli Slovenci ob koncu 19. stoletja, da so postavili Narodni dom! Kakšno zavest so imeli sorodniki Izidorja Cankarja, ko so sprejeli njegov predlog, da si na Žalah ne postavijo večje grobnice. Zgradili so Moderno galerijo. Poglejmo ZDA, če si že Francije z Louvrom ne upamo: vsak predsednik pusti za seboj kakšno knjižnico ali fundacijo, z izjemno Trumpa, ki je kradel izraelsko dediščino.

Bo prenova Baragovega semenišča manj travmatična?

To je nesrečna zgodba, ki se ji je celo Plečnik odpovedal, ko je delo nadaljeval njegov sodelavec. Zdaj imamo nek torzo, ki ga skušajo na primeren način dopolniti, ne da bi pretiravali s kontrastnim dodajanjem, a problem je urbanizem. Tam bi lahko simbolno nadgradili staro ljubljansko pokopališče, tisto duhovnost, ki je segala od Dunajske ceste do sedanjih ostankov Navja, težava pa je Gospodarsko razstavišče. To je bilo najprej zbir samostojnih kubusov, potem pa so jih povezali, nastale so »ulice«, tja so naselili le komercialo, izgnali pa šport, kulturo... Četudi gre za izjemne posamične arhitekture Simčiča, Miheliča, bi bilo zdaj, ob do-gradnji Baragovega semenišča treba razmisliti o nekakšnih prebojih, drugačnih dostopih do njega, saj je ujeto v drugem planu, kar je pri takšni investiciji popolnoma noro.

Kaj pa menite o Tivoliju? Vse bolj ga glodajo iz vseh strani.

Da, kot neka rakasta tkiva se vanj zažirajo … enkrat pri Čadu, drugič pri Hali Tivoli. Tudi grajski grič ob robu Roške je že načet, enkrat rinejo promet gor, drugič dol... Še izjemnih potez, kot je PST, ne znamo nadgraditi do neke celostne poteze, znotraj katere bi pokazali dediščino. Vsaj pri Plečniku smo pokazali, da za mesto nista bistvena samo njegova NUK ali Mihaelova cerkev, ampak njegove poteze. Tako kot pred njim Fabiani se je tudi on sprehajal po Ljubljani peš. Mesto sta imela v nogah in očeh, ne v računalniškem sistemu, in čutila sta, kje potrebujemo klop, senco, kiosk, vodnjak. To je bilo plemenitenje prostora, ki ga zdaj ni več.

Ukvarjali ste se tudi s t.i. uličnim pohištvom. Že nekaj let vidimo precej nenavadnih prenov otroških igrišč, vse bolj grdih, vse bolj betoniranih, v kombinaciji z joggerskimi napravami.

Kar zadeva otroška igrišča, lahko rečem, da je vsekakor žalostno, da nam je italijanski okupator naredil lepše igrišče, kot jih gradimo danes. Eno najlepših je zapuščeno v Tivoliju pod Halo Tivoli, z betonskimi in izginulimi kovinskimi kipci, travo, senco. Vse pustimo pripadati.

Ob njem pa se je bife znotraj ograde razširil na minigolf in dodal nekaj grdih igral.

Točno to: otroška igrišča so zdaj zverinjaki, vsa so ograjena, tudi tista šolska, četudi naj bi bila namenjena vsem otrokom. Seveda v imenu varovanja... In vsa so brez dreves, brez sence.

Medtem pa kipi romajo z Brda v Pivko …. in nazaj?

Te bronaste vrtne kipe sem pred leti natančno proučeval. Bili so koncipirani za povojno Prešernovo proslavo, potem naj bi romali na Ljubljanski grad, kjer je bil načrtovan muzej, a do tega ni prišlo. Nekaj so jih postavili na različne konce, posamezne ukradli, več jih je romalo v vilo Bled. Nekaj pa so jih takoj odpeljali na Brdo. V prostor jih je umestil arhitekt Vinko Glanz in z njimi je nadgradil predvojno parkovno ureditev. Kasneje so jih slabo premestili ob živo mejo, na kar sem tudi opozoril. Več kipov je v slabem stanju in če bi jih bilo treba kam seliti, bi bil to Restavratorski center. A z Brda niso šli tja, ampak v dvakrat bolj oddaljeno Pivko, kjer so jih natlačili skupaj, v nekak aranžma kipov iz patetičnega obdobja realizma okoli leta 1947, v grozečo, nesmiselno kombinacijo. V resnici je šlo za posnemanje ideje iz leta 1991, da bi povojne spomenike umaknili pred Cekinov grad in po letu 2004 za načrt, da bi jih selili v Pivko. A te kipe je treba obnoviti in jih vsaj nekaj vrniti na Brdo, da se zaokroži celota, kot jo je koncipiral Glanz; njihova vloga ni v posameznosti, ampak so del celote. Treba je opozoriti še na nekaj: Brdo se spreminja v golf igrišče za kvazi elito, kar je tragično. Ponavlja se vzorec, ki je pustošil v Lipici, ko je izborne pašnike zasedel golf.

Oglasili ste se tudi ob ponaredkih za razstavo v Narodnem muzeju, nedavno pa smo brali, da ni bilo vložene nobene ovadbe. V Sloveniji torej podtikanje ponaredkov ni kaznivo dejanje?

Prodaja ponaredkov je integralni del prodaje več slovenskih komercialnih galerij.

Prosim?

Da. Razen redkih izjem. Vsi poznajo pravila, odlično ločijo originale od ponaredkov. Kadar jim nekdo ponudi slednje, jih zavrnejo, a nihče ne obvesti policije. Zadnji primer pri Boljkovih kipih je bil izjema: galerist je zbral strokovnjake, ki s(m)o za tretjino del ugotovili, da so ponaredki ali slabi odlitki. Dva od komisije sta že po par dnevih dobivala grozilne klice.

Prosim?! Tako zares gre to?

Da.

Ali ni vsakdo, ki posumi v ponarejanje, dolžan tega prijaviti policiji?

Je. Ampak te prakse pri nas praktično ni. Če kdo kaj prijavi, se nanj vsuje plaz. Policija na prijavo večinoma odreagira, zaustavi se skoraj vedno na tožilstvu. Kadar izjemoma pride do sodišča – primer »slovenskega Dalija« – tam kljub visoko strokovnim ocenam slovenskih kritikov in kustosov v nekem čudnem dvomu zadevo opustijo in ponaredek vrnejo lastniku!

Je Slovenija torej raj za trg ponaredkov?

Vse tako kaže.