Začnimo z njenim študijem na Nizozemskem. Za magistrsko delo o strukturi v svobodni improvizaciji pianista pianistov Cecila Taylorja je v minulem letu prejela laskavo priznanje. Če bi se pred petnajstimi leti kdor koli izmed domačih jazzovskih pianistov poglabljal v Taylorjevo telesno, ritmično igro in jo tako razčlenjeval, bi ga verjetno imeli za lunatika. Tu je prišlo do obrata. Težko ujemljivi, ekscentrični free jazzar vznemirja in buri domišljijo. Naši mladi glasbeniki pač hodijo študirat v tujino, redno muzicirajo in vsrkavajo mnogo več znanja, različnih pogledov kakor generacija glasbenikov pred njimi. Mreže prireditvenih prostorov v Evropi pa so za zdaj precej dobro razprostrte in solidno podprte.
Drakslerjeva je v času jazz festivala v Ljubljani, kjer je predstavljala svoja dognanja o Taylorju, posnela tudi gradivo za solo album za prodorno portugalsko založbo Clean Feed. Podobno kot album Igorja Lumperta je izšel kot del posebne »ljubljanske jazzovske serije«. O tem, da ta založba dobro stoji v jazzovskem svetu in ima dobre stike s publicisti, brez katerih danes tudi v svetu nekomercialnih godb preprosto ne gre, že pričajo prve ugodne kritike albuma The Lives of Many Others v mednarodnem tisku.
Te same po sebi ne pomenijo kaj dosti, če angažirani pianizem mlade glasbenice dejansko ne bi odstopal od povprečja, ki ga danes predstavljajo mladi učeni prebiralci tipk. Že uvodni komad, ki je hkrati tudi naslovni, po malem prijetno šokira. Pianistka suvereno seže v notranjost klavirja in iz strun izvablja gromoglasne ritmične bloke, ki pa se v popolnem kontrastu razvežejo v melodično fraziranje z nekaj ritmičnimi hakeljci. Teh drobnih posebnosti, iskanja kontrastov in fines, zafrknjenih motenj na albumu kar mrgoli, tudi tam, kjer se znajde sredi hermetičnega prostora in išče glasbeno rešitev, nekakšno alogično pot ven. Ponekod se v gradnji skladb zasliši široko referenčno polje klavirja, tako koncertne tradicije 19. stoletja kot živahna stičišča z epizodami jazzovskega klavirja. V levi roki je Drakslerjeva na trenutke tako močna in udarna kot kakšna Mary Lou Williams.
The Lives of Many Others ni enostaven album z godbo za vsako priložnost, ne kopiči vsakdanjih, naučenih milozvočij, ki vas bodo zasanjane ponesla drugam. Je raznovrsten, čist v izvedbi, nazoren v izpeljavi zamisli, rezih, ki zarežejo v glasbeni tok. Včasih igra stopica na mestu, drugič se dinamično preslika v nekaj povsem drugega, na primer v mali fluidno zafrknjeni suiti. Tam poslušalca pričaka njena imaginacija. Fin klavirski album.