Do osnutka predloga Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 (NPK) se je včeraj opredelilo tudi najpomembnejše posvetovalno telo v kulturi, Nacionalni svet za kulturo (NSK). Kljub načelno pozitivnemu mnenju o predlogu NPK so člani zavzeli tudi kritična stališča do podrobnosti predloga. Minister za kulturo Uroš Grilc je konstruktivne pomisleke pozdravil in priznal, da si z ekipo ne delajo iluzij, da je program popoln. Širša strokovna javnost bo svoje poglede predstavila danes ob 17. uri v stekleni avli Narodne galerije, kjer NSK organizira panel z naslovom Izzivi novega nacionalnega programa za kulturo.
Odvisni od evropskih sredstev
Član sveta Mitja Čander pozdravlja odločenost ministrove ekipe, da se v kulturnem sektorju zgodijo spremembe. Kot pomembno ocenjuje, da NPK spregovori o trgu delovne sile in evropskih sredstvih za naslednjo finančno perspektivo. Prav od črpanja slednjih je odvisna usoda NPK, saj se sredstva za kulturo na nacionalni ravni krčijo. »Realnost se na koncu vidi v finančni participaciji in v tem, koliko tudi drugi resorji kulturo vzamejo resno.« Da bi kultura pri rezanju »evropske pogače« dobila zajeten delež, je nujno, da se končno uveljavi kot vladna kategorija. Čander denimo priložnost vidi v kulturnem turizmu, ki preči številna vladna področja.
Članica sveta Meta Hočevar opozarja na nekatere druge pogoje, od katerih je odvisna realizacija NPK, ki pa se jih ta ne dotika. Meni, da je za izpeljavo NPK potrebna realizacija formalnih pogojev, kakršni so davčna, pokojninska in socialna zakonodaja. Hočevarjeva meni, da mora priti prav tu do izraza »kultura kot vladna kategorija«, saj je mogoče zakonodajo v prid ustvarjalcem popraviti le s političnim soglasjem. Prepričana je, da je treba zakonodajo čim prej popraviti tako, da se samozaposlene v nepridobitnih dejavnostih preneha obravnavati enako kot samostojne podjetnike.
Paradoks uprizoritvenih umetnosti
Član sveta Matjaž Zupančič meni, da je NPK korak v pravo smer, a na uprizoritvenem področju, kjer sam deluje, opaža paradoks pri definiranju nekompatibilnih ciljev. Po eni strani naj bi se manjšalo število premier ter se podpiralo koprodukcije, po drugi strani pa naj bi se ciljno podpiralo projekte mladih režiserjev. »Oboje gre težko skupaj. Zmanjševanje premier bo udarilo prav po najmlajši generaciji režiserjev in dramskih piscev.« Koprodukcije, ki pogosto zelo podražijo projekt, se mu zdijo dober predlog, če so utemeljene in izhajajo iz umetniških vzrokov.
Bolj kot za mastodontske produkcije pa se Zupančič zavzema za ohranitev mreže nizkoproračunskih produkcij, kjer bi bile v ospredju predvsem ideje, talenti in možnost promocije, s čimer se mladim režiserjem omogoči vstop v prostor. Skrbi ga, da bi se mladi ob pomanjkanju projektov utegnili še bolj obračati v tujino in h komercialnim projektom, sploh ob dejstvu, da jim je popolnoma zaprt dostop do dela v javnih zavodih, kjer se z upokojitvami delovna mesta več ne bodo sproščala. Avtorski honorarji so bili zaradi krčenja programov že sedaj na večjem udaru kot plače v javnih zavodih, Zupančič pa se boji, da ta trend NPK še utrjuje.
Umetniki kot delovna sila
Obsežen kritičen prispevek je predstavil predsednik NSK Miran Zupanič, ki sicer dokument ocenjuje kot pozitiven in dobronameren. Zmotila ga je obravnava ustvarjalcev kot delovne sile. »Ne gre za vrednostno sodbo, ali je to prav ali narobe, mislim le, da umetnika v kategorijo delovne sile ni mogoče strpati.« Problem je opazil tudi na področju vodenja javnih zavodov, ki naj bi stremelo k fleksibilnosti delovne sile in čim manjšim stroškom, kar je z vidika porabe proračunskih sredstev utemeljeno. »Pogrešam pa, da NPK vodstvenemu delavcu ne ponuja vzvodov za učinkovitejše vodenje javnih zavodov.«
Zupaniču se zdi pomembno, da NPK govori o novih finančnih virih, med drugim definira instrumente za spodbujanje domačega kulturnega trga. Po njegovem mnenju je lahko prav domači trg pomemben generator umetniške in kulturne produkcije, ukrepi, ki denimo spodbujajo branje in kupovanje knjig, se mu zdijo koraki v pravo smer. Mitja Čander je sicer ob tem opozoril, da so predvidena premajhna sredstva. »S 300.000 evri v štirih letih kazalnikov ne moremo spremeniti.« Pri vprašanju evropskih sredstev tudi Miran Zupanič opozarja, da gre v tem trenutku za pričakovana sredstva. »Ne bomo si upali razmišljati, kaj se bo zgodilo, če bo teh sredstev bistveno manj.«
Negotovosti pri filmu in RTVS
Na filmskem in avdio področju NPK predvideva, da se pri financiranju v večji meri upošteva gledanost filmov, pri čemer Zupanič upa, da se pisci zavedajo nevarnosti komercializacije. Moti ga tudi, da NPK ne upošteva smernic razvoja slovenske kinematografije, ki jih je pred meseci dobro premislilo in pripravilo 150 ljudi v okviru Filmske iniciative.
Zupanič meni, da bi bil potreben bolj takten premislek tudi pri vprašanju nacionalne RTVS, ki je predvidena kot eden od financerjev kinematografske produkcije. Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTVS je že protestiral nad tem predlogom. Zupanič z njimi soglaša in pravi, da RTVS ne more biti »molzna krava za kinematografijo«, pač pa bi moral NPK iskati skupne interese in sinergije. Sprašuje pa se tudi, ali izločitev oddajnikov in zvez iz sistema RTVS odpira možnost lastninjenja tega izjemno pomembnega segmenta za zdaj še javne ustanove.