Mladi črnogorski režiser Veljko Mićunović je sklenil, skupaj s Slobodanom Obradovićem, v priredbi porezati ves družbeni in zgodovinski kontekst, celo bombardiranje v času dogajanja, in se omejiti na psihologijo zamirajočega igralca (Sir, Ivo Ban) ter na njegovo razmerje do garderoberja Normana (Vladimir Vlaškalić), žene (Lady, Ksenija Mišič) in drugih gledaliških sodelavcev. S to redukcijo na zgolj gledališko, zunajčasno tematiko značajev pa je predstava zgolj izgubila. Uvodoma seveda že zato, ker apokaliptični zgodovinski kontekst sveta odslikava tudi sesuvanje posameznikov in razmerij v gledališču, ker je smrt »Leara« nedvomno tudi simbol zunanjega uničenja starega sveta.
To umanjkanje družbenega in kulturnega konteksta pa je tudi povzročilo, da je režiser akcent z garderoberja premaknil na igralca. Harwoodov garderober je namreč lahko glavni lik zato, ker je del nekega zelo specifičnega kulturnega kozmosa, tedanje britanske razredno jasno razplastene družbe, tiste »butlerske«, v umetnosti tako pogosto upodabljane tradicije, kjer nevidni, vsevedni, vsenadzorujoči in neskončno lojalni anonimus z neopazno roko ureja svet tistega, ki mu služi, s predanostjo, ki nima drugih meja kot tisto iluzionistično, da gospodar to slepo lojalnost ustrezno ceni. Vlaškalićev Norman pa je zgolj garderober, lahko bi bil tudi mariborski, človeško naklonjen, a brez tiste posebne predanosti nečemu pomembnejšemu, ki je služenje samo. Verjetno je tudi zato tako konfuzen, nesistematičen, brezdelen, prav domač (spomnimo se neverjetno zagnanega Alojza Sveteta v tej vlogi pred dvajsetimi leti, kako skrbno je tekal in likal in gladil). Ob tej njegovi razpuščenosti in izgubljenosti je predstava seveda prepuščena Igralcu in njegovi tragični usodi, zanj je na sredo scene postavljen praktikabel-odrček, vsi drugi sedijo okrog njega na stolih, statisti, ki izmenično vstopajo h »gospodu«. Lady sicer poskuša pritegniti pozornost z nekaj dobrimi replikami, a je do konca epizodna, zdaj z nenadnim vpitjem, zdaj s kratkimi padci v obup. Ostali liki ne morejo biti več kot zgolj dekoracija – in ja, tudi Mićunović se, kot večina režiserjev slovenskega in južnoslovanskega obzorja, v trenutku, ko je treba namigniti na eros, zateče k lovski estetiki mične igralke v kombineži, ki kreči bedra okoli žalostno nemičnih ovelcev (tokrat je dežurna Mirjana Šajinović). Definitivno, ta moška večina razume seksualno v gledališču kot priložnost za košček mokrih turbofolk sanj.
Tako nam torej preostane Sir – Ivo Ban. Ki odigra, kot je treba, tako pasaže infantilne trme in demence kot nenadne lucidnosti, ki srečno pluje skozi citate iz napačnih Shakespearovih dram in skozi kralja Leara, ki je na sporedu ta večer in zaradi katerega je pobegnil s psihiatrije. A kaj več od tega ne naredi, v določeni meri zato, ker je priredba povzročila, da se ponavlja eno in isto, prežvečena narcisoidnost (danes nedvomno že obča bolezen in ne kakšna huda igralska izjema), padci v demenco, dvomi in interesi ostalih, pa spet sunek njegovih teatraličnih moči – ob tem pa statičnost dogajanja in odsotnost dramaturško stopnjevane napetosti, z izjemo odrecitiranja Leara. Tako Ban zgolj preigrava svoje znane, preverjene prijeme (in tudi to je še ena, nehotna resnica starega igralca). Tudi smrt zato ni ne dramatična ne tragična – da bi dobila težo, jo je treba podpreti z berglami, kot so garderoberjevo vpitje in sklepna ponovitev uvodne muzike.
Mariborska Drama je tako sklenila sezono, ki resno zastavlja vsaj dve vprašanji: vprašanje zaprašenega repertoarja in vprašanje kakovosti režiserjev, ki bi znali tudi iz ansambla potegniti kaj več kot rutino. Ker je Drama SNG Maribor edina gledališka ustanova, v kateri so večino predstav režirali umetniki iz južnih držav, se je treba obenem vprašati, ali to veliko ustvarjalno območje res ne premore kaj bolj svežega, bolj prodornega in sodobnega kot to, kar smo imeli priložnost videti. Zdi se, da premore, a morda le iskanje in motivi vabil niso bili pravi.
P.S. PR-službi mariborske Drame se ob koncu sezone zahvaljujem, ker me kot novinarko in kritičarko niso obveščali o premierah, ker me niso vabili na premiere in ne ugodili moji prošnji za sedež, ki bi olajšal moje zdravstvene težave. Takšna je pač cena neodvisnosti kritike, to zlahka vzamem v zakup. A tako neprofesionalno je pač lahko ravnanje le tam, kjer je ponudnik gledališča en sam, samozadovljen v svoji monopolni poziciji, zaščiten v svojem statusu nedotakljive nacionalne ustanove.