Ta zgodba ima že skorajda filmsko globino: mladenič je v neki vaški gostilni videl neznanca, ki je koncertiral s klaviaturami in zabaval ljudi. Fant je videl svojo prihodnost ter začel razmišljati o glasbi in klaviaturah, za katere pa doma ni bilo denarja. Zaradi tega in večje ljudskosti so kupili harmoniko. Tako je Rihard Zadravec – Riki vstopil v svet nenehnega boja, žrtvovanja, a hkrati v enega redkih in bolj zabavnih poslov, ki ljudem pomaga odmisliti svet in razbiti dnevno dolgočasje.
Riki o nadaljevanju življenja v Avstriji: »Bil bi večen tujec«
Slovenija mu ni omogočila izpopolnitve svojih želja – doštudirati harmoniko, saj akademija še do nedavnega ni imela programa za študij z mehom in tipkami opremljenega instrumenta. Tako ga je pot vodila v Gradec na glasbeno univerzo, kjer je končal magisterij iz harmonike (klasika – džez) in pedagogike. V Avstriji ni želel ostati, čeprav so tam večje priložnosti: »Bil bi večen tujec.« Prav tako je v sedmih letih izgubil stik z vrstniki, ljudmi, in kot je v šali povedal, tudi z gostilnami. »Sem pač ljudski človek in se rad družim,« je še dodal. Izobrazba mu je omogočila, da lahko zdaj uči glasbo in harmoniko. Povedal je, da so se načini učenja spremenili. Informacijska doba je omogočila, da so note in aranžmaji prostodostopni, česar prej ni bilo; zato je delo dandanes nekoliko lažje. Študij mu je tudi, tako Riki, prinesel širino v smislu, da je spoznaval harmoniko, zasidrano tudi v popularni glasbi. Vse od rokenrola, svinga, ragtima, džeza, bluza itd. A očitno si lahko godec le, če se vsaj enkrat lotiš narodnozabavnega projekta. Riki je to storil. Poleg šolskih začetkov v ansamblu je kasneje pridobil pravice bratov Avsenik za njuno skladbo Spomin na Zürich, jo na novo aranžiral, razširil harmonijo in izdal.
Kot mlademu, žanrsko odprtemu harmonikarskemu virtuozu so se mu poti odpirale na vse strani. Sodeloval je s Simfoniki RTV Slovenija, Big Bandom RTV Slovenija, Orkestrom Društva slovenskih skladateljev, SNG opera, baletom Ljubljana itd. Med drugim je sodeloval na ploščah Tomaža Domicelja, Neishe, spremljal literarne večere, koncertno nastopal s Petrom Lovšinom, Pankrti in Eldo Viler. Slednja mu je dobro ostala v spominu. V duetu z njo je pred polnimi ljubljanskimi Križankami zaigral skladbo Lastovka. Nastop je imel slab priokus, saj nikjer ni bilo omenjeno, kdo je bil tisti harmonikar.
Studio, orkestri, razna sodelovanja itd. so ga izpopolnjevali, ga usmerjali in mu pokazali, da kljub vsem pozitivnim stvarem obstajajo tudi negativne plati. V orkestralnih vodah ni želel ostati, saj so se mu zdele omejujoče. Povedal je, da mu ni bilo dovolj igrati le nekaj, kar je napisal kdo drug. Ni želel igrati le enega dela v skladbi in potem nič. Doživljal je pomanjkanje osebne interpretacije in osebne note v ustvarjanju. To je popravil z izdajo svoje debitantske avtorske džez-funk-boogie plošče Zgubi Boogie, ki jo je izdal pri založbi ZKP. Tam se je tudi srečal z dejstvom, da je posel v avtorski glasbi izredno težak. Sodelovanje z založbo ni obrodilo sadov. Sam je zaskrbljen, kako bodo založbe v prihodnje preživele, saj ne posvečajo dovolj pozornosti vsem avtorjem.
Rokenrol se ne igra na glas, rokenrol se igra močno
Posebno vlogo v njegovem življenju pa ima Peter Lovšin. Prvo osebno snidenje z njim je minilo v počutju, kot da sta že dolgoletna prijatelja. Povedal je, da so kasete Pankrtov in Sokolov ene redkih slovenskih avdiokaset v njegovi domači zbirki. Z Lovšinom je posnel ploščo Hudičev sod. »Peter je ljudska, vseslovenska legenda, ki zna množicam približati bodisi pank bodisi rock bodisi šlager.« Imel je tudi priložnost nastopati s Pankrti na Majskih igrah 2011. Kot glasbenik in poslušalec uživa v vseh žanrih: »Kot osnovnošolec grem v pank, srednja šola rock, kot študent se grem klasiko, potegne me razvoj popularne glasbe, produkcije. Kar naenkrat pa se spet znajdem na odru s Pankrti in Lovšinovo zgodbo. Zopet me ponese v čas, kot sem bil star osem let – spet sem najstnik, spet sem mlad in upam, da bom ostal večno mlad.
Vedno fleksibilen Riki z značilno Ballone Burini harmoniko se je trenutno podal v čisto novo zgodbo. Narediti rokerski album – nič čudnega, saj je goreč oboževalec Rolling Stonesov. Po skladbi Kdo Koga, za katero je posnel tudi videospot, pripravlja novo avtorsko skladbo z naslovom Zlom sistema. To bo singel v novi, surovi, nekoliko uporniški obliki rokenrola. »Rokenrol se ne igra na glas, rokenrol se igra močno. Smo tako daleč, da ne vemo, kdaj bo počilo. Eni se smejijo, drugi nimajo jesti, kazni so za ene prevelike za ene premajhne. Prišli smo v situacijo, da ne vemo več, Kdo Koga?« je še dodal Riki.
