Grob seks, trgovina z otroki in uničevalni Facebook

Eduardo Sánchez Rugeles v delu Ljubljana, s katerim si je priboril že nekaj nagrad in priznanj, vzpostavi dve temeljni liniji zgodbe, in sicer razkrinkavanje lažnih humanitarnih organizacij, ki na popotresnih območjih gradijo trgovino z otroki, ter nevihtno ljubezensko razmerje med glavnim likom, Gabrielom, in mlajšo sestro njegovega prijatelja iz otroštva, Carlo. Junaka se po mnogih letih ponovno snideta prav v osrčju Slovenije, natančneje na Zmajskem mostu, kajti med otroško igro na ulicah Caracasa je bilo davno tega izrečeno ime Ljubljana, ki si ga protagonistka ni mogla in niti ni želela izbiti iz spomina. Na ulicah Ljubljane se resda odigrajo le redki prizori romana, a prav ti preusmerijo tok Gabrielovega sicer pustega življenja.

Besedo Ljubljana sem po naključju našel v neki knjigi in takoj mi je bil všeč njen zven, saj se sliši kot nekakšna melodija. Sprva me je vodila samo radovednost, ko pa sem začel pisati knjigo, je prišlo resnejše raziskovanje o tem mestu, saj se mi je zdelo kot kraj, v katerega bi lahko postavil ljubezensko zgodbo. Ljubljana je namreč za ljudi iz Južne Amerike nekaj zelo oddaljenega, drugačnega in eksotičnega; večina tamkajšnjih ljudi sploh ne ve, kje je. Za osrednja karakterja tako predstavlja nekakšen sanjski svet, idejo miru in sreče daleč od doma. Pri ustvarjanju opisov Ljubljane sem si pomagal s turističnimi vodiči in spletom, malo pa sem se tudi poigral z domišljijo, tako da sem recimo izumil tramvaj, ki vozi od letališča do središča mesta. Takoj pa me je zapeljala fotografija Zmajskega mostu.

(Smeh.) Ne, ne, nikakor. Gabriel enostavno ni želel umreti v Caracasu, saj ga je misel na rodno mesto žalostila. Ljubljana pa je v nasprotju s tem predstavljala kraj, kjer je pravzaprav doživel edini trenutek sreče v svojem sicer bednem življenju, saj se je tu po dolgih letih srečal s Carlo.

Bolj sem želel prikazati, da gre za seks v naglici, saj se v desetih letih srečata le trikrat in to za kratek čas. V njunem odnosu sem želel poudariti erotično plat, ki je Gabriel ne premore z nobeno drugo žensko. Je pa zanimivo, da je v Venezueli prišlo do številnih polemik o seksualni sceni med Gabrielom in Mario Fernando, ki je poročena s Chavezovim pripadnikom. Med seksom Gabriel od nje zahteva, naj reče, da je Chavez pokvarjenec. V navalu strasti ona pritrdi, da je Chavez prasec in pizdun.

Knjiga je bila dobro prodajana in sprejeta le v Evropi, medtem ko je v Venezueli povsem nepomembna, saj se tam tako rekoč ne govori o umetnosti, literaturi in podobnem. Tam je pomembna samo revolucija. Vendar menim, da se lahko skozi knjigo, film ali glasbo prikaže vsaj košček tamkajšnje realnosti.

Da, v Španiji se počutim veliko bolj udobno, medtem ko je Caracas eno najnevarnejših mest na svetu. Ta čas, ko se pogovarjava, bi vam najbrž ukradli telefon in diktafon, obstajala pa bi celo nevarnost, da naju pri tem ubijejo. Poleg tega imamo v Caracasu zelo okrnjene knjižnice, saj je cenzura velika in posledično izbor dovoljenih knjig majhen. Tudi knjigarnarji morajo za vsako knjigo, ki jo želijo prodajati, najprej pridobiti dovoljenje od vlade. Številne knjige so zavrnjene z argumentom, da ne vsebujejo dovolj revolucionarnega duha. Zelo malo je dostopne tudi tuje literature, izjeme so povečini le kakšni bestselerji, kot je denimo Harry Potter. Tudi sicer knjige iz tujine prihajajo v Venezuelo z večletnim zamikom.

Že ko sem pisal Ljubljano, so se mi po glavi motale določene melodije. Ko sem svojo prejšnjo knjigo Blue Label predstavljal na literarnem večeru v Caracasu, sem po naključju srečal nekdanjega sošolca, glasbenika Álvara Paivo, in mu predstavil idejo, da bi navdihnjen z besedilom iz knjige spisal glasbo. Sam seveda nisem glasbenik, zato sem mu zgolj sugeriral, kakšen naj bil zvok ob določenih prizorih ali na katerih mestih je treba vložiti več strasti, on pa je to skušal uglasbiti. Nastala je zgoščenka z instrumentalno glasbo, ki v ospredje postavlja zvok kitare in flavte. V Caracasu smo že organizirali literarni koncert in povabili ljudi, da berejo odlomke iz knjige, kar je bila resnično pozitivna izkušnja.

Da, Gabriel se je Carle spominjal še kot majhne deklice, medtem ko se je na Facebooku pred njim prikazala odrasla, privlačna ženska, kar je usodno vplivalo na njegovo življenje. Mislim, da so Facebook in podobna orodja povzročila nekakšno krizo spominjanja na nekaj ali nekoga. Namesto da bi o nekom ohranili določen spomin, nam je ta sedaj virtualno dosegljiv po spletu. Denimo, deset let nazaj smo se spraševali, kako je videti in kaj se dogaja z nekim znancem, ki ga že dolgo nismo srečali, sedaj pa ga imamo na dosegu klika, zaradi česar mnogi spomini zbledijo.

Pisanje je zame proces opazovanja in poslušanja. Ko potujem z metrojem ali mestnim avtobusom, tiho sedim in opazujem ter poslušam druge ljudi in jim na neki način kradem zgodbe. Med takšnimi prisluškovanji sem ugotovil, da ljudje med seboj govorijo predvsem o denarju in ljubezni.

Ne. Ta pojav sem raziskoval samo po raznih novicah, knjigah in prispevkih po spletu, pogovarjal pa sem se tudi z ljudmi, ki delajo za določene humanitarne ustanove. Odkril sem šokantne podatke, vendar sem zgodbo ustvaril kot popolno fikcijo, čeprav verjamem, da je marsikaj od napisanega tudi res.