Gremo na pivo in rešimo svet

Predstava je svojo temo natančno locirala šele med nastajanjem. Celoten proces sem odprl s širokim asociativnim poljem skozi vprašanje, kako diagnosticirati stanje stvari v državi in svetu, kako nanj odgovoriti s političnim in osebnopolitičnim angažmajem. Izhajal sem iz delovne teme »impotenca politične misli, leve politične misli«. Iz vprašanja, zakaj, čeprav vsi vemo, kako bi lahko bil svet boljši, lepši, pravičnejši, do tega ne pride.

Kot umetnik svojega poslanstva ne čutim v didaktičnosti, poučevanju, prepričevanju. Zato smo z ekipo naredili odmik od materiala, ki smo ga pripeljali v proces. Aristofanove Oblačice so nam služile za strukturno oporo, med drugim so bile izhodišče za igralsko zasedbo. Soočili smo se z besedili raznih mislecev: Žižka, Saleclove, Kleina, Friedmana, Luxemburgove, Assanga... K pogovoru na vaje smo vabili ekonomiste, zgodovinarje in tako dalje. Nazadnje smo se odločili, da se naša predstava namesto s konkretnimi vprašanji političnega ukvarja z vprašanjem, kaj politično sploh je in kako biti političen, kako misliti politično.

SMG je od institucij praktično edina, v kateri bi se upal lotiti takega projekta. Prvič že zato, ker so mi dali na voljo potreben čas, pet mesecev, kar je ogromno glede na danes običajna dva meseca za projekt. V tako kratkem času lahko izpelješ samo projekt, kjer imaš rešitve vnaprej pripravljene, koncept jasen in fiksen – mi pa smo v projekt stopili z več vprašanji kot odgovori. Kot drugo pa imajo v SMG avtorsko izjemno močan ansambel. Ali pa vsaj ansambel z zelo raznolikimi izkušnjami. K projektu sem povabil igralce, ki imajo tudi osebno zgodovino s širokim umetniškim in političnim izrazom. Skoraj vsi člani zasedbe so že ustvarjali projekte iz eksplicitne politično angažirane pozicije. Ko govorim o političnem, tukaj seveda mislim osebnopolitično; druga plat političnega, dnevnopolitičnega recimo, ki je pri nas izrazito zaznamovano s politikantstvom, nas v predstavi ni zanimala.

Z odmikom. S tem, da v tej predstavi ne zavzemamo nobenega eksplicitnega stališča. Niti ne poskušamo vplivati na to, o čem se je treba opredeljevati, gledalca ne poskušamo prepričati o popolnoma ničemer. Pričaramo zgolj asociativen in emotiven oblak okoli dileme, kako brati in razumeti stanje v družbi. Kako biti, če biti in zakaj sploh biti aktiven in angažiran.

Klišejsko: najbolj učinkovit in pa najbolj angažiran sem, če dobro počnem, kar rad počnem. A to nikakor ni vse ali dovolj. Zanimiv je recimo fenomen poblagovljenja upora. Če se udeležujem vstaj ali si pogledam dokumentarec o delovanju bank, se dobro počutim, a od tega ni nujno pravega učinka. Zadovoljim svojo potrebo po angažmaju, a veliko tovrstnih potez, ki jih danes razumemo kot osebnopolitični angažma, je nekakšna varnostna piščalka na parnem stroju, ki sprošča ravno dovolj napetosti, da stvari ne pljusknejo čez rob.

Gledališče je bilo v antiki centralen množični in družabni medij, na predstavah se je zbrala tretjina prebivalcev mesta oziroma praktično vsi svobodni državljani. Danes to vlogo v družbi še vedno igra televizija. Če iščemo analogon Aristofanove komedije danes, ga bomo našli pri Jonu Stewartu ali Charlieju Brookerju, ki se skozi humor dnevno odzivata na politično in medijsko dogajanje. Gledališki medij pa je danes majhen, omejen na neko publiko.

Sokrat je filozofsko božanstvo, mit, o njem iz prve roke ne vemo ničesar. Zato je še vedno ideal filozofa. Še danes obstajajo ljudje, ki na podoben način in s podobnim učinkom brskajo po svetu, ga lomijo in razlagajo. Žižek bi lahko bil tak fenomen. Pri čemer se poraja vprašanje: je to, da je Žižek pop, že zanikanje njegove čiste pozicije? Je »troublemaker« samo zato, da je »troublemaker«, ali zato ker iskreno verjame, da je treba nekaj spremeniti? Isto so se spraševali o Sokratu. In enako bi lahko trdili za Naomi Klein, za Chomskega. No, Žižek je v enem od središč predstave, ker je naš in ker je poleg tega najbolj slaven živeči filozof na svetu. Močno nas je navdihnilo dopisovanje med njim in Nadeždo Tolokonikovo, ustanoviteljico Pussy Riot, iz katerega smo razvili prizor o dilemi, kaj je bolje: akcija ali teorija? In kaj pomeni njuno združevanje?

Preenostavno je kazati s prstom. Oziroma, treba je vedno najprej kazati nase. Tipična slovenska pozicija je: dajmo se dobiti zvečer na pivu in rešiti probleme sveta. Sofizem je danes kletvica prav zaradi atenske demokracije. Pri direktni demokraciji je šlo za to, da so se odločitve sprejemale na podlagi prepričljivosti govorcev. Beseda je bila dejansko nevarna, imela je moč, da je slabo stvar lahko prikazala kot dobro. Beseda hipokrit za dvoličneža, licemerca izvira neposredno iz grške besede za igralca: hypokrites.

S tem vprašanjem se danes sooča vsaka umetnost. Živimo namreč v družbi izbire in vse prelahko je izbrati zgolj vsebine, ki so ti že blizu. Sodobne tehnologije, družabna omrežja in iskalniki recimo to počnejo celo namesto nas. Seveda – težko je izbrati nelagodje, se soočati z novim, težkim. In zato bi bilo skoraj prelahko, recimo, v Aristofanovem slogu kazati s prstom na konkretne politike ali odločevalce. Ker – v publiki jih najverjetneje ne bo. Hkrati pa bi bilo tudi neproduktivno, kajti tisti, ki so se odločili za obisk naše predstave, že vnaprej izkazujejo neki okus, neki način razmišljanja. Zato moramo spregovoriti njim in jih ne podcenjevati. Gledališče že dolgo ni več centralen družbeni in družabni medij, zato smo lahko pri obravnavi pomembnih družbenih vprašanj pametnejši, subtilnejši in bolj poglobljeni od neposrednega kazanja s prstom.