Tri leta po izdaji odmevnega, z nagrado Ingeborg Bachmann proslavljenega romana Angel pozabe pisateljice, pesnice in dramaturginje Maje Haderlap in dve leti po njegovem prevodu v slovenščino je njegova snov dočakala tudi dramatizacijo. Gledališko priredbo omenjenega dela, ki bo premierno uprizorjena nocoj na odru Male drame, je pripravil tržaški ustvarjalec Igor Pison, germanist ter operni in gledališki režiser.
O spominu in identiteti
Roman Angel pozabe obravnava spomine in doživetja koroških Slovencev; manjšine ne obravnava od zunaj, temveč od znotraj, beleži povode in učinke nacističnega zatiranja ter poskuse iztrebljenja med drugo svetovno vojno. Roman razpleta družinsko zgodbo treh generacij, ki jo zaznamujejo upor koroških Slovencev proti nemški vojski, partizanstvo v okoliških gozdovih, trpljenje tistih, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, in krivda po vojni rojenih. Po besedah dramaturginje Eve Kraševec se gledališka adaptacija romana ukvarja zlasti z vprašanji spomina, tako komunikativnega kot kolektivnega, in s tem v zvezi tudi z identiteto, čeprav je izvorno delo tematsko mnogo bogatejše.
Haderlapova priznava, da se ni preveč ukvarjala s tem, kaj bo iz romana izpadlo, jasno je namreč, da ima dramska uprizoritev svoje lastno življenje. Zaveda se, da ne more zakoličiti niti pomena samega romana, saj ta dalje živi v bralcih, vzbuja tudi svoje lastne, drugačne zgodbe, z radovednostjo pa, kot pravi, pričakuje tisto, kar jo čaka ob in po uprizoritvi (predstava ne bo na ogled le v Ljubljani, temveč tudi na Koroškem).
Zgodba o zgodovinski zagati
Ker se delo suče okoli dilem jezikovne identitete, je bilo avtorici v velik izziv poiskati primeren, učinkovit literarni slog. Kot poudarja Maja Haderlap, je ta nastopil šele po predanem delu in študiju. Na vprašanje, zakaj se je odločila o prvenstveno slovenski manjšinski problematiki spregovoriti v jeziku nemške večine, je že večkrat odgovorila, da je emocionalno in kulturno zrasla z obema jezikoma. Zaradi tega se niti ne boji za usodo slovenščine na avstrijskem Koroškem: »Slovenščina ne bo docela izginila, bo pa izginjala. Na drugi strani se bodo z novim razvojem pokazale tudi nove kakovosti jezika. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo po razpadu avstrijske monarhije.« Takrat je bil namreč Celovec tudi slovensko kulturno središče, slovenska literatura je imela svojo literarno javnost. Tega torej ne bo več, bo pa po avtoričinem mnenju nastopilo nekaj drugega, saj se slovenščina v javnosti zdaj pojavlja na bolj samoumeven način. No, ob njenih pesniških začetkih, v zbirkah Žalik pesmi (1983) in Bajalice (1987), je že sama uporaba slovenščine vendarle izražala tudi določeno stališče.
Roman se ji je izpisal na več ravneh. Iz tega, kar je bil sprva le osebni spomin, pozabljiv in razkosan, je želela ustvariti literaturo, ki bi posredovala občo izkušnjo. Problematika manjšine, velika zgodba o zgodovinski zagati je nastopila šele skozi sintezo. Na podoben način je v besedilo vstopil tudi režiser Pison, ki je sam predstavnik slovenske manjšine v Italiji. Kot je povedal, ga tematika najprej ni zadela, zanj je bilo vezivno tkivo zlasti spominsko.
