Ena izmed teh knjig ima naslov 12 let suženj (1853), napisal jo je Solomon Northup, ki pa ni bil pobegli suženj, marveč je kot sin nekdanjega sužnja s svojo družino (ženo in otrokoma) svobodno živel v državi New York. Znal je brati in pisati, dobro je igral violino, delal pa je kot tesar. Nekega dne je sprejel ponudbo dveh gospodov, da bi kot violinist nastopil v nekem glasbenem šovu, in z njima odpotoval v Washington. Po večerji v restavraciji se zbudi v kleti, brez obleke in predvsem brez papirjev, ki so potrjevali njegovo identiteto svobodnega črnca, in v okovih. Vstopita moža in mu povesta, da je pobegli suženj iz Georgie, Solomon protestira, a mu novo suženjsko identiteto vtisneta v telo z udarci s korobačem. Z ladjo ga skupaj s še drugimi ugrabljenimi črnci odpeljejo v New Orleans, kjer ga prodajo v suženjstvo. Na ladji, kjer neki belec zakolje črnca, ker je ta poskušal črnko obvarovati pred posilstvom, tako Solomon spozna še tisto lastnost sužnja, ki sodi k Agambenovi definiciji homo sacer: to je tisti, ki ga je mogoče nekaznovano ubiti.
Ali je ameriški film kdaj ekraniziral katero od teh del »suženjske literature«? Seveda ni, sicer pa tudi adaptacija knjige 12 let suženj ni delo ameriškega, ampak britanskega črnskega režiserja Steva McQueena. Hollywoodski distributer Fox Searchlight je filmu sprva namenil omejeno prikazovanje v art kinih v lasti Afroameričanov, po navdušenih kritiških odzivih pa je 12 let suženj dobil široko, torej vseameriško distribucijo. Vseeno pa se je oglasilo tudi nekaj manj naklonjenih kritik, ki filmu očitajo, da podlega nekaterim klišejem, kot je »drama-junaka-ki-se-želi-vrniti-k-svoji-družini«, predvsem pa temu, da gre vendarle za izjemen lik, ki se po čudežu reši »kratkotrajnega« suženjstva. Kaj pa če Solomonova »izjemnost« (če je ta v tem, da je bil kot svoboden Afroameričan ugrabljen in prodan v suženjstvo) ne ustreza toliko kakšnemu filmskemu klišeju, kakor evocira samo »genezo« suženjstva? Ali se v 15. stoletju ni začelo tako, da so Afričane ugrabili in v ladjah prepeljali v portugalske, španske, francoske in angleške kolonije, kjer so jih zasužnjili?
Eden najboljših pa tudi najbolj mučnih prizorov filma se zdi tisti v New Orleansu, kjer trgovec prodaja novo pošiljko sužnjev, med njimi tudi Solomona (Chiwetel Ejiofor). Prizor je mučen zaradi vpitja ženske, ki jo prodajo enemu kupcu, njena otroka pa drugemu, dober pa je zato, ker je trgovčev cinizem (»moja čustva so omejena na denar«) toliko bolj realističen (trgovina s sužnji je bila vendar zakonita), kolikor bolj je sentimentalizem kupca, Williama Forda (Benedict Cumberbatch), ki nakup sužnja maskira s slabo vestjo in sočutjem, hipokritski. Zato je zmotno v Fordu videti »dobrega« sužnjelastnika v nasprotju z Eppsom, Solomonovim drugim gospodarjem. Ford, ki potem res zaščiti Solomona pred rasističnim in sadističnim delovodjem na njegovem posestvu, je prej dober primer relativno normalnega sužnjelastnika, ki je imel sužnje za zastonj delovno silo (in jo, kot v primeru Solomona, znal tudi pohvaliti, če je pokazala prizadevnost, ne da bi jo bilo treba bičati), ne pa tudi za izživljanje svoje psihopatologije. Takšen psihopatski sužnjelastnik je Epps (Michael Fassbender), ki svojo najbolj delovno sužnjo Patsy (Lupita Nyong'o) ponoči posiljuje, daje bičati sužnje, ki ne naberejo dovolj bombaža, in bičanje upravičuje s sklicevanjem na biblijo. Nezanemarljiva poteza Eppsove patologije pa je tudi njegova »presežna« identifikacija s sužnjelastnikom, ki da lahko s svojo lastnino počne, kar ga je volja, ta pa ga lahko – denimo v želji, da bi kakšnega sužnja prebičal do smrti – žene tudi proti njegovim lastnim interesom sužnjelastnika. Ta louisianski plantažnik Epps je torej čisto nasprotje podobe južnjaškega aristokrata, ki jo je hollywoodski film tako rad razkazoval (pravzaprav vse do Tarantinovega Djanga brez okov, ki pa je ta lik vsaj satiriziral). Če pa se spomnite filma V vrtincu in skoraj ljubezenskega razmerja med črnsko sužnjo in njeno belo gospodarico, potem jo v McQueenovem filmu še slabše odnese lik ženske gospodarice, gospe Eppsove, ki se, prizadeta in osramočena zaradi moževe spolne obsedenosti z mlado sužnjo Patsy, znaša nad njo z že prav bolestno stopnjo krutosti.
Odlika McQueenovega filma pa seveda ni samo v tem negativu nekaterih hollywoodskih podob, saj je ta »negativ« samo stranski učinek veristično režirane suženjske kalvarije. Ta se konča srečno – po zaslugi Solomonovega srečanja s kanadskim tesarskim mojstrom (Brad Pitt), ki Solomonovo pismo pošlje njegovi družini in prijateljem v Saratogi – z vrnitvijo k družini, kar je res morda »krivično« do 99 odstotkov suženjskih zgodb, toda po skoraj dveurnem »tunelu groze« deluje vsaj malo blažilno (in metaforično ustrezno zgodovinski odpravi suženjstva).
