Današnja interpretacija Kralja na Betajnovi nam lahko pripoveduje o tem, kako nam je vse jasno – in kako kljub temu, da nam je vse jasno, v duhu hlapčevstva vse že znano znova ponovimo. Kralj na Betajnovi nam tudi pripoveduje, da stvari niso črno-bele, kajti Kantor in Betajnova sta pri hudodelstvu enakovredna. Kantor ne bi obstal, če ne bi bilo Betajnove, in obratno; Betajnova se zaveda, da je Kantor nujnost kapitalističnega sistema. Betajnova in njen kralj tako živita v smrdljivem samozadovoljstvu in se prehranjujeta iz medsebojne reciklaže lastnih izločkov. Usojena sta si. Srhljivost kapitalističnega sistema je prav v tej medsebojni ujetosti, ki generira marsikatero nepravičnost ali zločin.
Ko omenjamo Betajnovo in njen hlapčevski duh, je jasno, da je Cankar metaforiziral družbeno resničnost, kakor jo je videl takrat. Bi lahko trenutni družbeni resničnosti nadeli enako oznako?Nisem povsem prepričan, da je Cankar metaforiziral družbeno resničnost svojega časa. Resničnost je namreč še bolj drastična: hlapčevski duh je dandanes za marsikoga pogoj za preživetje. Zažrt je tako v družbeno kot v intimno raven. Prav v zadnjem času imamo dodatno potrdilo za to. Kaj se ni strah za preživetje ljudem tako zažrl v možgane, da so se pripravljeni odpovedati socialni državi, za katero so se stoletja borili naši predniki?
Trend govora o domnevnem hlapčevstvu Slovencev se stopnjuje. Redno lahko poslušamo in beremo o tem, kako zavoženi smo Slovenci...Ta »zavoženost« Slovenije ima svojo zgodovino. V besedilu Kralj na Betajnovi Cankar uporablja izraz »smrdljivo samozadovoljstvo«. Od osamosvojitve do krize, ki nas je silovito udarila že leta 2008, smo v Sloveniji gojili duh samozadovoljstva, bahavosti, arogance, korupcije. Tisti, ki misli, da se bodo izkopal iz revščine s klečeplazenjem, se moti. Toda če primanjkuje kakovosti in znanja, potem ti pač ne preostane nič drugega kot hlapčevanje in klečeplazenje. To, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, je posledica dolgoletne samovšečnosti, ki nima in ni imela nobene realne podlage. Kriza je zato dober opomin; upam, da tudi dobra lekcija.
Ker se nezadovoljstvo Slovencev povečuje, aktivirali pa se še nismo zares, me zanima, kdaj bomo po vašem mnenju to storili? Kako daleč gre lahko Kantor?Saj sem rekel, da sta Kantor in Betajnova usodno nerazdružljiva. Betajnova si zasluži Kantorja in Kantor si zasluži Betajnovo.
Ker veliko režirate tudi v tujini, lahko vedno znova osvežite pogled na slovensko gledališče. Kakšen je po vašem mnenju pretok idej, talentov in naboja?V slovenskem teatru se najde marsikaj, za kar nam lahko marsikdo v svetu zavida, in to potrjujejo mednarodna gostovanja na elitnih gledaliških festivalih. Lahko bi pa naredili še veliko več, če o usodi gledališča ne bi odločalo toliko neukih ljudi, tako zunaj kot znotraj inštitucij. V eni od najbolj skorumpiranih držav na svetu pač ni težko najti poti do delovnega mesta v neki kulturni inštituciji. Od takih zaposlenih pa prihajajo tudi najbolj absurdne in drage odločitve. Če me sprašujete o pretoku talentov, pa vam povem, da imamo tudi eno od najbolj krivičnih ureditev na svetu, ki onemogoča konkurenčnost – še enkrat ponavljam, gledališče ni last dosmrtno zaposlenih. Merilo mora biti umetniška potenca in nič drugega. To je normalno stanje v vseh evropskih kulturnih okoljih.
Za razliko od neinstitucionalne scene je institucionalna gledališka produkcija dokaj »domačijska« – sodelovanj s tujino je malo, omembe vrednih gostujočih režiserjev tudi. Zakaj?Stvar je tu malo bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled, v dramskem gledališču je na prvem mestu problem jezika, v katerem je uprizoritev. Pri umetnikih iz bogatejših držav pa bo vedno večji problem honorar: naši kolegi, ki vodijo gledališča, pogumno znižujejo stroške za zunanje sodelavce. Pred kratkim sem srečal na hodniku objokano kostumografinjo, ki so ji znižali honorar kar za polovico. Kljub temu, da je ena naših najbolj uspešnih kostumografinj, dela le za golo preživetje. Ali si to zasluži neki uspešen umetnik? Ne vem, kako bi lahko k nam pripeljali velike evropske režiserje ali kake druge umetnike samo s tem, da jim ponudimo izvrstne igralce.