Do zadnjega Viscontijevega filma (posnetega po istoimenskem romanu L'innocente Gabriela D'Annunzia iz leta 1892 in dokončanega po režiserjevi smrti leta 1976) de Brea torej pristopi na način iskanja oziroma uporabe takšnih gledaliških sredstev, ki so blizu filmskim, ne da bi jih enostavno posnemala. Pri tem glavno vlogo odigra vpeljava zvočne slike (Fi produkcija), s katero režiser v uprizoritev vnese različnost prostorov, ki jih vključuje film, interierje in eksterierje, glasove oseb in druge zvoke, da bi v percepcijo gledalca priklical vzdušja, kakršno je denimo salonsko (prostor polnijo zvoki, medtem ko je režiserjeva scenografija reducirana le na nekaj elementov). Na takšen način lahko ohranja film v celoti, z osebami in situacijami, ki na odru niso (neposredno) prisotne. Tako zvočna slika postane prevodno sredstvo filmskega jezika; hkrati je to neločljivi, konstitutivni del uprizoritve, saj se igralci nanjo ne le dejavno odzivajo (kot na primer na soigralca ali na okolje, v katerem se nahajajo), ampak so vanjo tudi sami vpeti (vezani na posnetke lastnih glasov). Če to vključuje tveganje odstopanja (razlike, čeprav drobne, med posnetimi in odigranimi dialogi znajo zmotiti), pa se zvočna slika v osnovi kaže kot izrazno močna uprizoritvena komponenta.
Uporaba takšnega prijema de Brei (kot dramaturg je sodeloval Tomaž Toporišič) omogoči, da filmsko dejanje zgosti in ga prikaže s precej majhnim številom oseb: v uprizoritvi jih nastopi le pet, pa še to število bi bilo prav lahko tudi nekoliko manjše. Za zgodbo, ki sicer pripoveduje o premožnih pripadnikih družbe s konca 19. stoletja (na zgodovinski čas režiser opominja s posameznimi scenografskimi elementi in s kostumi Slavice Janošević), ki pa jo v karakterističnih vsebinskih vidikih (želji po posedovanju, moči pa tudi priznavanju zgolj lastne sodbe) beremo tudi v spremenjenem družbenem kontekstu, je ključna trojica mož-žena-ljubica: Tullio (Uroš Maček), ki ženi (Romana Šalehar) nameni podporno vlogo v svojem odnosu z ljubico (Draga Potočnjak), potem pa se mu teren, ki ga obvladuje, nepričakovano zamaje, ko žena zanosi in mu rodi tujega otroka.
Zvočno grajeni uprizoritvi je prilagojena tudi sama igra, ki se osredotoči na bistvene poteze in interpretacije odmakne od prežetosti s čustvi, s čimer se obenem utrjuje dialog s filmom. Ohranjanje filmske celote se mestoma sicer zdi preveč vztrajno, izrazitosti zvočne slike navkljub; ta pa je vsekakor kvaliteta, ki odločilno prispeva k temu svojevrstnemu uprizarjanju filmskega materiala.
