Električni orgazam že 34 let ponuja eno in isto zadevo – rock'n'roll. Nič drugega. Do njega smo iskreni in verjamemo vanj. Zlobni komentarji, če jih lahko tako imenujem, so vedno bili in bodo; tega ne moreš, niti ne smeš preprečiti. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Problem je, če so komentarji namerno žaljivi, a tudi s tem se ne ukvarjamo več. Lahko narediš še tako dobro stvar, vedno se bo nekje našel nekdo, ki mu nekaj ne bo všeč. To je povsem normalno. Kar zadeva zadnji album, so bile kritike, vsaj tiste, ki sem jih zasledil, večinoma pozitivne. Še danes se spomnim, da je prva objavljena recenzija raztrgala album Paket aranžman, danes pa vsi vemo, kaj se o njem govori in na katero mesto se ga postavlja. Ljudje zelo različno doživljajo stvari; na to smo se morali kot glasbeniki navaditi. Zato nas slabe kritike ne prizadenejo, dobre pa nas ne spravijo v evforijo. V bistvu smo že tako dolgo na sceni, da sami vemo, ali smo nekaj naredili dobro ali slabo.
Večkrat ste poudarili, da je v zadnji petletki bend na novo vzpostavil »samega sebe«.Od nekdaj je bila naša osrednja konstanta nenehna sprememba. Nismo želeli biti kot Ramones ali AC/DC, ki so osvojili neki zvok in pri njem vztrajali. Izbrali smo drugačno pot in se poskušali spreminjati od projekta do projekta. Ko smo posneli album, smo to poglavje zaprli in iskali nekaj novega, kar bi obogatilo naš zvok, sicer bi nam kmalu postalo dolgčas. V začetku osemdesetih let so bile naš zaščitni znak klaviature Ljube Đukića; ko je odšel v Ameriko, je v bend prišel Banana in njegova kitara je postala naš zvočni orientir. Na koncu – ko se je pred desetimi leti Ljuba vrnil v bend – sta se obe usmeritvi združili, kar nam je prineslo nov zvok. V trenutku, ko smo našli vsakokratni zvok in bili zadovoljni z njim, smo stopili v studio in posneli povsem drugačen album od prejšnjega.
Ali je to razlog, da je zadnji izdelek bolj soulovsko in funkoidno obarvan?Po svoje tudi, vendar ne soul ne funk za nas nista bila nekaj novega. Lahko bi celo dejal, da je zadnji album nekakšen naslednik albuma Kako bubanj kaže (1984), ki je nastal, preden nas je Ljuba zapustil. Na njem je bilo veliko reggaeja, soula in funka, kot tudi na Lišće prekriva Lisabon dve leti prej, takrat smo bili seveda bolj pod vtisom The Clash. Danes so ti vplivi bolj dodelani, hkrati pa jih ne moremo označevati kot nekakšno presenečenje – to je bila glasba, ki smo jo vedno poslušali, naša platforma, s pomočjo katere smo Banana, Ljuba in jaz našli in razvili skupni jezik.
Vendar pa se na koncertih ne morem znebiti občutka, da želijo poslušalci slišati predvsem vaš železni repertoar. Vas to kot umetnika ne jezi?Niti ne, to je nekaj povsem normalnega. Logično je, da so ljudje ob poslušanju določenih pesmi šli skozi različne življenjske izkušnje in da so jim zato zlezle pod kožo. Ko smo posneli prvenec, so poslušalci na koncertih zahtevali pesmi s Paket aranžmana, ko smo posneli Lišće prekriva Lisabon, so zahtevali pesmi z našega prvenca… Tudi ko je izšla Distorzija, ki velja za naš najboljši album, je bil potreben čas, da so se pesmi usedle med poslušalce. Nove pesmi morajo postati stare: prej kot se glasbenik tega navadi in sprejme, bolje je zanj.
Danes ste Električni orgazam edini preživeli s Paket aranžmana, četudi so vas že večkrat pokopali.Nobena skrivnost ni, da smo bili nekajkrat na robu obstanka. To je nekaj povsem običajnega v življenju skupine. Kakor koli obračaš in obrneš, krize so vedno v bližini. Pomembno je, kako se nanje odzoveš, koliko iz njih potegneš in se naučiš.
Turbulenten je bil zlasti konec osemdesetih let, ko ste zašli v mainstream.Takrat je rock v Jugoslaviji doživel svoj vrhunec. Tudi mi smo jahali na tem valu velike popularnosti, koncertirali smo na stadionih, v velikih halah, kjer niti prej niti kasneje nismo več nastopili. Ta uspeh nas je po koncu turneje Letim, sanjam, dišem dobesedno ubil. Znotraj benda je prišlo do zasičenja. Nihče ni mogel prizemljiti naših egotripov, saj nam je slava udarila v glavo. Pretila je resna nevarnost, da bend razpade enkrat za vselej. Krizo je rešil naš takratni bobnar Čavke, ki je odšel v Avstralijo, kar je bil povod za premor, ki je trajal do konca leta 1991.
Avra Paket aranžmana še danes ne pojenja. Kako si to razlagate?Paket aranžman je bil trenutek, ki je prebral in ujel čas. Do tega kompilacijskega albuma je bil ves jugoslovanski rock imitacija in ponavljanje vplivov iz tujine. S tem paketom pa se je zgodilo, da so se v Jugoslaviji prvič pojavili bendi, ki so bili v danem trenutku na svetovnem nivoju. To ni samohvala, temveč besede novinarja britanskega NME. To je bil val, ki je pljusknil čez meje nekdanje države, rezultati pa so bili slišni tudi znotraj nje.
Torej bi lahko zaključili, da novi val predstavlja najpomembnejšo stvar v antologiji jugoslovanskega rock'n'rolla.Definitivno. Res je šlo za val, ki je poleg treh bendov, ki smo sodelovali na omenjenem albumu, ponesel tudi skupine v Zagrebu, Ljubljani, Reki… Na žalost smo danes izmed vseh iz tistega časa preživeli samo še mi in Prljavo kazalište. Tudi naše poti so se ločile: oni so zavili v komercialne vode, mi pa smo se vrnili v klube, v underground.
