V podobno smer moli taco angleška zasedba These New Puritans, ki je stopila na sceno v drugi polovici prejšnjega desetletja s prvencem Beat Pyramid kot še ena hibridna bombica angleškega neopostpunka. Po plesno nabritih ritmih, mastnih basovskih linijah in rezkih kitarskih poudarkih je nato leta 2010 sledil album Hidden, ki ga je skupina iz Southenda z obrobja Londona opisala z besedami: »Ko dancehall sreča Steva Reicha.« Z vpeljavo orkestracije, godal, pihal, zborovskega petja, vibrafonov ter z uporabo zvokov in šumov kot sestavnih izraznih glasbenih orodij se je v kombinaciji z elektroniko oddvojila od sodobnikov Franz Ferdinand, Bloc Party, Arctic Monkeys ali Klaxons. Svoj art rock je odpeljala v smer, ki jo je letos pripeljala do albuma Field of Reeds. Z njim se je dokončno preobrazila iz neopostpunkovskega benda v komorno zasedbo.
Ob prestopu v drugo polovico letošnjega leta je angleški glasbeni portal The Quietus iz dosedanje polletne bere sestavil spisek 75 potencialnih plošč za ploščo leta 2013 in na čelo pisanega izbora uvrstil prav album Field of Reeds. Presenetljivo za zahteven album, ki namesto uspešnice ponuja svojsko glasbeno izkušnjo. S še večjim poudarkom na orkestraciji in komornosti kot doslej ne nagovarja neposredno; namesto dražljivih ritmov nastopa z melanholično, težko in vase zazrto muziko, ki po johncageovsko baranta s tišino ter odpira ušesa za nove zvoke in zahteva drugačno poslušanje. Idejni vodja zasedbe, 25-letni Jack Barnett, rad poudarja antieksperimentalno plat skupine in namesto igre naključja zagovarja dovršeno godbo, polno kontrastov in motivike, v kateri ni prostora za improviziranje ali igračkanje, kot se ga gre na primer David Yow, pevec Scratch Acid in Jesus Lizard, na svojem prvem letošnjem samostojnem albumu Tonight You Look Like a Spider. Ob Barnettu skupino These New Puritans tvorita še njegov brat dvojček George in Tom Hein, ki so v projekt rekrutirali ekipo skladateljev in aranžerjev ter portugalsko jazzovsko pevko Eliso Rodrigues, ki po razhodu z basistko Sophio Sleigh-Johnson velja za pridruženo članico. Seveda lahko ob Field of Reeds barantamo s primerjavami z Björk, Talk Talk, Coil, Robertom Wyattom, Thomom Yorkom in na drugi strani s Phillipom Glassom, Michaelom Nymanom in Johnom Adamsom ter s takšnimi referencami dvigujemo tržno vrednost glasbenega izdelka, vendar se These New Puritans ne obračajo k potrošniku, ampak k aktivnemu poslušalstvu. Globlje kot smo v tej plošči moderne klasike, bolj je intimna, na koncu pa vseeno ostane vprašanje, kam vodi. Morda bi njeno skrivnostnost in introvertiranost razgalili na osamljenem otoku, kamor pa bi z veliko večjim veseljem odnesel ploščo Hidden, saj ostaja temeljna prekretnica v ustvarjalnem potencialu skupine.