Prvi muzikal so uprizorili leta 1866 v Niblo's Garden Theatre v New Yorku, kar se je zgodilo pravzaprav po naključju. V New York so na gostovanje pripotovale balerine iz Pariza, da nastopijo v plesnem spektaklu, a je dvorana pogorela. Producent William Wheatley se je znašel v zadregi, kaj z gostjami, pa se je domislil, da jih vključi v že načrtovano gledališko igro The Black Crook, melodramo z nadnaravnimi elementi.
Predstava je doživela izjemen uspeh, saj so jo ponovili kar 474-krat, kar je bilo za 19. stoletje izjemno. To je bil prvi »blockbuster« na ameriškem odru. Prinesel je milijone takratnih dolarjev in pokazal, da je »glasbeni spektakel« lahko celo poslovni uspeh. O razcvetu muzikala sicer govorimo v 20. in 30. letih 20. stoletja na Broadwayu in West Endu.
Kaj dela muzikal kakovosten
»Slavni ameriški dirigent Leonard Bernstein, avtor verjetno največjega muzikala Zgodba z zahodne strani, je nekoč zapisal, da je ameriški muzikal kot glasbeno-gledališka forma v takšnem razvojnem stadiju, v kakršnem je bila evropska opera s spevoigrami; torej tista zvrst, ki je muzikalu podobna v tem, da ima med petimi točkami govorjene dialoge, da je njena snov nekoliko lažja, pogosto komična, da ni prezahtevna za petje, da ima humorne elemente in se pogosto konča srečno. Bernstein je pri tej primerjavi ciljal predvsem na Mozarta, na njegovo Čarobno piščal in Beg iz Seraja. Gotovo so vsi ti elementi značilni za muzikal – gre torej za glasbeno-gledališko delo, v katerem so dialogi govorjeni, glasbena zvrst je pogosto lažja in se spogleduje z modnimi, aktualnimi žanri, pomemben delež gre plesu,« razmišlja muzikolog prof. dr. Gregor Pompe.
Dober muzikal je po njegovem mnenju tisti, ki izkoristi vse konvencije svojega žanra in jih tudi preseže, krši, zaobide, vzpostavlja novo normo in s svojo glasbo in vsebino zmore zgodovinsko gledano daljšega nagovarjanja občinstva. »Zgodbi z zahodne strani je uspelo vse to: snov se zdi brezčasna, vedno jo je moč prestaviti v sodobni kontekst, glasba se zdi še vedno 'sveža', smiselno je križano žanrsko in izvenžanrsko. Seveda pa muzikal kot podobni bolj popularni žanri živi tudi od prezentacije – tako odrske kot vokalne. Gotovo lahko dobre inscenacije poživijo šablonsko zgodbo in karizmatični pevci tipizirane like.«
Muzikal in Slovenci
Da je uprizarjanje muzikalov lahko donosen posel, v Sloveniji že nekaj časa ve Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Ljubljana Festivala (LF), ki uspešno zapolnjuje vrzel v tem prostoru. Potem ko je na festival pripeljal več muzikalov, se je lahko prepričal, da ciljna publika obstaja in da je zanimanje veliko. »Muzikali so bili del programa poletnega festivala že skoraj od samega začetka, v program pa jih umeščamo, saj želimo tudi slovenskemu občinstvu ponuditi možnost ogleda najslavnejših del iz te zvrsti. Zagotovo gre za eno od pomembnejših uprizoritvenih umetnosti 20. in 21. stoletja, ki navdušuje množice po vsem svetu, na Festivalu Ljubljana pa si pri oblikovanju vsakega programa prizadevamo ponuditi pester in žanrsko raznolik nabor prireditev na najvišji izvedbeni ravni,« pravi danes Brlek.
Kar se tiče muzikalov, Festival Ljubljana že več let sodeluje z režiserjem Myklom Random z londonskega West Enda, ki prav za festival pripravi nove produkcije slavnih muzikalov z zasedbo z West Enda. Na ogled so bili že muzikali Zgodba z zahodne strani, Telesni stražar, Chicago, Evita, Lasje, Briljantina in Jesus Christ Superstar. Večkrat je gostovalo tudi Zagrebško mestno gledališče Komedija, specializirano prav za muzikale. V preteklosti so uprizorili Lepotico in zver, Briljantino, Goslača na strehi, Kneginjo Čardaša in Aido, letos pa prihajajo z Nesrečniki.
Festival pa je kot koproducent pristopil tudi k prvemu izvirnemu slovenskemu muzikalu. To je bil Cvetje v jeseni avtorjev Vojka Anzeljca in skladatelja Matjaža Vlašiča. Premiera je bila septembra 2014 v ljubljanskih Križankah (kot spremljevalna prireditev Ljubljana Festivala). Koprodukcijsko se je festival nato podpisal še pod dva izvirna slovenska muzikala – Vesno, ki so jo ustvarili Janez Usenik, Gorazd Slak, Anzeljc in Vlašič, premiera je bila na festivalu junija 2017, ter Povodnega moža v poprockovski maniri ter v režiji Sare Lucu, na glasbo Neishe in besedilo Ambroža Kvartiča. Premiera je bila avgusta 2022.
Muzikal v Sloveniji živi tudi v lokalnih okoljih, redno ga recimo uprizarjajo v poletnem gledališču Studenec pri Domžalah ali pa na celjskem gradu, kjer na prostem uprizarjajo muzikal Veronika Deseniška, ki sta ga napisala skladatelj Leon Firšt in scenarist Usenik. Delo je bilo krstno izvedeno julija 2016 na Starem gradu v Celju v režiji Marka Plantana.
Po mnenju Brleka je muzikal pri nas šele v razcvetu, »verjetno pa bi bilo za pravi razvoj tudi potrebno, da se vzpostavi gledališče, specializirano za to področje«. Medtem ko gre po mnenju Pompeta v našem prostoru predvsem za »nekakšno abstinenco od muzikala – nikoli ni zaživel svojega rednega življenja v kakem gledališču, vedno se daje kot posebna, redka priložnost ter nima svojega institucionalnega domicila«. Ima pa potencial, da mobilizira večje število ljudi, je prepričan. Recept je po njegovem jasen: zabavna, emotivna zgodba z zapomljivo, nalezljivo glasbo.
Večslojnost žanra
V klasični dramaturgiji muzikala obstaja zlato pravilo: Ko čustva narastejo, se govori. Ko to ni dovolj, se poje. Ko še to ne zadostuje, se pleše. Muzikal nedvomno sproži močno afektivno odzivanje, saj glasba neposredno nagovarja čustva, zgodba pa daje varno strukturo. Občinstvo se tako lažje poistoveti, razume konflikt in doživi katarzo – pogosto z nasmehom ali solzami.
Muzikal je bil od nekdaj tudi kritika družbe, če spomnimo na Kabaret iz leta 1966, ki spregovori o dekadenci in nacizmu v Berlinu v 30. letih 20. stoletja, rock muzikal Lasje iz leta 1967, ki je bil protest proti vietnamski vojni in oda kontrakulturi, rock muzikal Rent iz leta 1996, ki prikazuje življenje skupine boemskih umetnikov, ali pa Hamilton iz leta 2015, ki poustvari ameriško zgodovino s hiphopom in igralci različnih polti (kar je bila zavestna politična gesta). Vendar Pompe meni, da je danes kateremu koli umetnostnemu žanru, tudi takim bolj popularnim, moč vpliva na družbo odvzeta in dana najbolj popularnim, mainstream kulturnim dejavnostim.
A zanimanje za zvrst iz 19. stoletja ne upada, muzikal doživlja celo globalno preobrazbo skozi nove medijske forme – filme, serije, tiktok, youtube. Sploh filmskemu muzikalu uspeva nagovoriti širok krog ljudi. V zadnjih letih smo videli Dežela la la (2016), ki je doživel oskarjevski uspeh, mega hit Največji šovmen (2017), Hamilton z letnico nastanka 2020 je na Disney+ razbil rekorde gledanosti, sploh pri mlajših, medtem ko je za Netflix leta 2021 nastal Tick, Tick … Boom!, muzikal o ustvarjanju muzikala. Tudi serije, kot so Glee, Crazy Ex-Girlfriend, Schmigadoon! in Juliet, mešajo elemente muzikala z modernimi žanri in humorjem. Muzikala Heathers in Be More Chill pa sta postala uspešnici prek interneta, preden sta sploh prišla na oder.
