Število prodanih vstopnic je že mesec dni pred začetkom letošnjega Punk Rock Holiday preseglo obisk vseh dosedanjih izvedb festivala. Morda so za to krivi tudi NoFX, Reel Big Fish, Sick of it All, H2O in Lagwagon, ki so kot največje zvezde k nakupu vstopnice verjetno prepričali kakšnega oboževalca več kot lani, ko je bilo zvezdniških imen manj. Prvi navdušenci so se v kamp zakadili že minuli ponedeljek, ko je na odru ob sotočju brezbarvne Tolminke in smaragdne Soče oder za ogrevanje pred uradnim začetkom festivala preizkusilo šest bendov. Preostalih nekaj tisoč obiskovalcev pa si je svoj prostor pod krošnjami dreves zakoličilo dan kasneje in že prvi dan med koncertom NoFX skoraj popolnoma zapolnilo festivalski prostor.
Glavni atribut punkerske veselice je glasba, ki je pet dni odmevala povsod. V avtomobilih, na prenosnih predvajalnikih ali na odru, podnevi in ponoči. »Si slišal, bend na plaži je spet igral do osmih zjutraj, neverjetno, kako dolgo zdržijo,« sta se pogovarjala soseda ob poznem dopoldanskem zajtrku, ko sta si poskušala nabrati moči za nov dan. Ta se praviloma začne okoli opoldneva, ko kitare prvič zarenčijo iz ojačevalcev na plaži. Ta zvok ni pojenjal vsaj do naslednjega sončnega vzhoda, množica pa je v vmesnem času jadrala od manjšega odra na plaži do večjega v zavetju smrek in srkala vase množico skupin, ki jih organizatorja Andrej Sevšek in Niko Vukič vsako leto privabita v Tolmin.
Počitnice za vso družino
Tuji gostje so na punkerskih počitnicah že tradicionalno v močni večini in vsako leto znova se čudijo lepoti zelenomodre Soče in sproščenemu vzdušju na festivalu. »Slovenija je najlepša država na svetu! Preden sem prišel v Tolmin, sem obiskal tudi Bled, Ljubljano in obalo. Povsod je tako lepo,« je bil navdušen devetnajstletni Anthony iz Francije, ki je na Punk Rock Holiday prišel kar s starši. Da so punkerske počitnice lahko primerne za vso družino, dokazujejo tudi mnogi otroci, ki so se podnevi igrali na plaži ob Soči, zvečer pa so jih očetje lovili v svoje naročje, ko so se pogumno metali z odra, medtem ko je za njihovim hrbtom v karirastem kiltu stal legendarni Paul McKenzie iz The Real McKenzies in kričal: »Moji starši so želeli, da postanem vojak. Veste, kaj sem jim storil? Postal sem rokenroler!« Izraz na obrazu svetlolasega devetletnika, ki ga je množica nekajkrat na rokah ponesla čez pol prizorišča, je izražal nepopisno navdušenje, ko je po pristanku na tla hitro stekel nazaj do staršev in zaklical, da gre še enkrat.
Punk Rock Holiday je letos uvedel nekatere nove omejitve, med drugim smo se soočili z nekoliko manjšo mobilnostjo, saj so lahko le tisti najbolj zgodnji obiskovalci v kamp zapeljali z jeklenimi konjički, vsi drugi pa smo že od torka popoldne naprej morali vozila pustiti zunaj in vso opremo za šotorjenje preprosto odnesti s seboj v rokah. Tudi kopalnice s toplo vodo niso bile popolnoma tisto, kar so organizatorji oglaševali. Za vsako uporabo teh prostorov je bilo treba odšteti dva evrska kovanca, vendar je v resnici marsikoga iz stranišča kar odneslo zaradi umazanije, tople vode pa je vsak dan zmanjkalo že ob desetih dopoldne, torej le nekaj ur po tistem, ko so začeli obratovati. Večina tako tople vode v vsem tednu sploh ni občutila, čeprav je bila zanjo pripravljena plačati.
Ampak je tudi mrzla voda, kot bi rekel marsikdo od obiskovalcev, del pravega punka. Tako kot dovoljen vnos hrane in pijače v kamp, ki marsikomu prihrani kak dragocen evro (cene hrane na stojnicah so bile namreč precej zasoljene) in poskrbi, da med drevesi ob petju vsako popoldne zaveje prijeten vonj po hrani. »Pridite jutri zjutraj na joto,« nam je zaklical Boban, bobnar skupine Pigs Parlament z bližnjih Goriških brd, ko smo se sprehodili mimo njihove »baze« v kampu. Jote sicer nismo dočakali, so pa Pigsi, kot jih kličejo v teh krajih, v petek ponoči zakuhali že tradicionalne karaoke na plaži, ki so s približno sto hiti punka v njihovem repertoarju trajale vse do jutra.
Nikjer drugje na svetu
Vendar se ne zgodijo vsi koncerti samo na odrih. Ker Punk Rock Holiday vedno obiščejo tudi številni glasbeniki, je lahko že sprehod skozi šotorišče ali pa popoldne na plaži priložnost za ogled spontanega nastopa v živo. Skoraj vsaka malo večja skupinica je imela s seboj vsaj kitaro, ki se ji je kmalu pridružil še ritem afriškega bobna, in nemalokrat je znanim napevom s petjem pritegnila vsa bližnja okolica. Še posebej izvirna sta bila letos mladeniča, ki sta oder zamenjala za gumijast čoln na Soči in ob spremljavi kitare na ves glas prepevala punkrock hite, medtem ko je tretji član tega nenavadnega benda prevzel težko breme in vlekel čoln po plitvini ter poskrbel, da smo ju slišali (pa tudi videli) čisto vsi. Bogata nagrada je sledila po koncu rečnega koncerta, ko ju je množica nazaj na suho pospremila z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami.
Da je vzdušje nekaj posebnega, menijo tudi nastopajoči na Punk Rock Holiday. »Tukaj je neverjetno! To se ne dogaja nikjer drugje na svetu. Zgodi se samo enkrat na leto v Sloveniji. Upam, da veste, kako dragocen je ta festival,« je množico pod odrom nagovoril Nuno Pereira, pevec melodičnih hardcore punkerjev A Wilhelm Scream iz ameriškega Massachusettsa, ki so kot predzadnji na glavnem odru nastopili v petek in skupaj s kalifornijskimi Ignite zaključili koncertni program festivala. Povsem svež in nekoliko nepričakovan za marsikaterega tujca na festivalu je bil nastop hrvaških veteranov Fakofbolan, ki so v Tolminu nazadnje igrali leta 1997 skupaj z Majkami. Punk bendi iz republik nekdanje Jugoslavije na festivalu v Tolminu niso pogost pojav, zato je toliko bolj navdušujoče, da so precej zgodaj, že ob devetih zvečer, Fakofbolan napolnili prizorišče in razgreli množico bolj kot marsikatero večje ime na festivalu. »Jugo punk bendov bi moralo biti na tem festivalu več. To je posebna vrsta punka in mnogo je kakovostnih bendov, ki bi si zaslužili, da jih slišijo tudi gostje iz drugih delov Evrope,« je koncert komentirala Slovenka Polona, ki si v prihodnjih letih na glavnem odru Punk Rock Holidaya želi videti vsaj še srbske Gobline.