Leta 1969 v Londonu formirana zasedba Uriah Heep je bila ena izmed prvih, ki se je zavezala hard rocku ter definirala iztočnice heavy metala. Bend je pravkar izdal že 24. studijski album, naslovljen Outsider, ki so ga predstavili tudi na enodnevnem festivalu Rock Batuje. Tu so, čeprav je bil festival dobro organiziran in je ponujal tudi solidno ozvočenje, žal igrali pred napol praznim prizoriščem, a vseeno v nastop vložili veliko energije.
Rokovski dedki, ki so se sicer že večkrat predstavili slovenskemu občinstvu, denimo lani na mariborskem festivalu Lent, decembra 2008 pa v Hali Tivoli, so si uro pred koncertom čas vzeli tudi za podpisovanje in sedmo silo. Seveda smo novinarji večino vprašanj usmerili na kitarista Micka Boxa, še edinega člana originalne zasedbe, ki je pojasnil, da so igranja na manjših odrih že navajeni, zato zanje to ni bila nikakršna nova izkušnja. »Pomembno je, da se nam občinstvo dovolj približa, saj le na ta način lahko med nami in poslušalci steče energija,« je zatrdil. Ob Boxu danes zasedbo sestavljajo še pevec Bernie Shaw, klaviaturist Phil Lanzon, basist Davey Rimmer in bobnar Russell Gilbrook.
Boj za prepoznaven zvok
Bend Uriah Heep je pred 45 leti nastal na temeljih zasedbe Spice, ki sta jo ustanovila Mick Box in prvi pevec legendarne skupine, David Byron. »Zasedba Spice se je preimenovala v Uriah Heep, ko smo k sodelovanju povabili klaviaturista Kena Hensleyja in s tem močno spremenili našo glasbo,« pojasnjuje edini član iz prvotne zasedbe. Prav kombinacija kitare ter zvokov orgel hammond, piana in melotrona je poleg vokalne harmonije že na samem začetku postala zaščitni znak skupine. Poleg že omenjenih treh članov sta bila v prvotni zasedbi še basist Paul Newton in bobnar Alex Napier. Peterica je med prvimi začela v svoje skladbe vpletati elemente progresivnega rocka, ki jih je povezala z rahlo simfoničnimi zvoki. Takšen za tiste čase izjemno inovativen slog pri kritikih sprva ni požel navdušenja, medtem ko so poslušalci samo v sedemdesetih letih pokupili okoli 30 milijonov njihovih albumov, do danes pa jih je skupina prodala še dodatnih deset milijonov.
In kaj je v začetnem obdobju najbolj vplivalo na oblikovanje njihove glasbene identitete, smo povprašali Micka Boxa: »Mislim, da nas je najbolj inspiriral neki ameriški bend, ki sicer nikoli ni igral svoje glasbe, ampak je vedno imel veličastne koncerte, ki so vključevali orgle.« Vsekakor pa je pomemben vpliv nanje imelo tudi dejstvo, da so se konec šestdesetih let v Angliji oblikovali številni veliki hard rock bendi, kot so Led Zeppelin, Deep Purple ali Black Sabbath, s katerimi javnost rada primerja Uriah Heep, čeprav jim to ni posebej všeč. »V tistem času je bilo na glasbenem prizorišču zelo živahno, zato se je vsaka skupina bojevala za svoj prepoznavni zvok. Takrat je bilo to zelo pomembno, medtem ko se v današnji glasbi sliši vse enako,« je za Dnevnik svoj razmislek ponudil legendarni kitarist.
Pristavil je še, da je progresivni rock iz tistega in sedanjega časa težko primerjati, a dokler bo ta zvrst imela svojo publiko, bodo tudi sami vztrajali. »Do danes je bend preživel, ker je obdržal enako energijo in strast do glasbe, kakršni je imel na začetku.« Vendar je skozi čas zasedba, ki je ime dobila po liku iz Dickensove novele David Copperfield, utrpela kar nekaj pretresov, tudi številne menjave članov. Najodmevnejši je bil izgon karizmatičnega pevca Davida Byrona iz zasedbe sredi sedemdesetih, ker se je prekomerno vdajal alkoholu. Po mnenju Boxa številne kadrovske menjave niso vplivale na prepoznaven zven Uriah Heep: »Naš značilni zvok smo določili že na prvem albumu in ga nato obdržali vse do danes. Prav to nam je prineslo tolikšen uspeh.«
Težka izbira koncertnega repertoarja
Uriah Heep so izdali že toliko studijskih albumov, da se je pri številki med nastopom v Športnem parku Batuje nekoliko zmedel še sedanji pevec Bernie Shaw. »Mislim, da je tale zadnji album 24. po vrsti,« je dejal negotovo in prav je imel. Prvi plošček z naslovom Very 'Eavy… Very 'Umble je zasedba izdala leta 1970 in jih nato v sedemdesetih letih nanizala še enajst. Med zvezde jih je dokončno izstrelil četrti izdelek Demons And Wizards iz leta 1972.
Kako pravzaprav iz vsega tega obsežnega materiala izbirajo pesmi, s katerimi se predstavijo na koncertih? »Zelo težko. Ko potujemo okoli sveta, opažamo, da so na različnih koncih popularne različne pesmi, svetovne hite, kot so Lady in Black, Easy Livin', Gipsy ali July Morning, pa je treba vselej uvrstiti na repertoar. Seveda smo ponosni tudi na naše nove pesmi,« poudarja sogovornik.
Eni izmed najvidnejših predstavnikov zlate dobe britanskega rocka se ne bodo še tako kmalu pustili pregnati s koncertnih odrov. V kratkem načrtujejo turnejo, na kateri bodo prepotovali vse od Evrope, Avstralije, Južne Amerike pa do Singapurja. Pa vendar jih nekoliko daje nostalgija za časom, ko so obstajale še vinilne plošče. »Danes ljudje dostopajo do glasbe z enim klikom in kupujejo po eno pesem, kar pomeni, da sploh ne poslušajo celega albuma. Sami porabimo na tisoče dolarjev, da glasbo posnamemo na najboljši možni kakovostni ravni, nato pa jo večina posluša v mp3-obliki, s čimer dobi le nizek odstotek kakovosti,« se po preteklosti toži Boxu.
