Vsak se na svoj način spopada z violino

Ysaÿe in sploh sklop šestih sonat spada med poglavitne kamne violinske literature, s to glasbo se med študijem sreča vsak violinist, čeravno ni zelo pogosta na koncertnih sporedih; skladbe so lepe za uho, napisane violinistu prijazno, vseeno pa so tehnično izjemno zahtevne. Podobno kot Rahmaninove skladbe za klavir. Tudi sam sem Ysaÿejeve sonate igral kot študent, ko pa sem mnogo pozneje za arhiv RTV Slovenija posnel nekaj Bachovih skladb, sem razmišljujoč o repertoarju posnel še eno od Ysaÿejevih sonat. Izpadlo je tako dobro, da smo se zmenili za snemanje vseh šestih sonat.

Ti posnetki so bili na neki način prelomni tudi zame: začel sem odkrivati, kako se violino v resnici igra, glasbene prvine sem začel prepoznavati na svojstven način. Nikoli prej nisem razmišljal, da bi posnel tako celosten opus, snemanje solo violine ni preprosto in mikrofon je najstrožji profesor, ki ne laže. Na koncertu lahko igraš zelo dobro, pa je posnetek slab, ali pa so posnetki fantastični, vendar se na odru tista magičnost ne zgodi. Glasba je kot čarovnija, kjer poslušalci skušajo razumeti trik z vsemi mogočimi orodji – skozi glasbeno teorijo, kontrapunkt, partiture, zaokroženo stvaritev, skozi način umetnikovega življenja. Sam sem eksperimentiral tudi s kompozicijo in se pri tem veliko naučil. Vse to potem pomaga tudi pri igranju violine in ustvarjanju jasne vizije o glasbeni sliki, ki si jo želiš. Če si jo dobro predstavljaš, boš našel pot, sicer je lahko vadenje neko tavanje.

Ne glede na to, ali gre za skladbo za solo violino, za violinsko sonato, simfonijo ali klavirski koncert, vedno moraš vedeti, kaj hočeš povedati. Podobno kot dirigent, ki mora uskladiti celotno simfonično sliko z vizijo, ki si jo je zamislil. Pri solo skladbi si sicer sam, toda glasbena slika je enako velika kot recimo pri sonati za klavir in violino ali skladbah za večje zasedbe. Ysaÿejeva Sonata št. 5 je napisana zelo impresionistično, na momente spominja na Debussyja, in to solistično skladbo bi se dalo orkestrirati – tako bogata je ta mavrica zvokov.

Velik izziv, ki pa traja in zahteva veliko dela, so sonate in partite Johanna Sebastiana Bacha.

Ker je njegova glasba tako vsemogočna. Seveda je tu blizu tudi Mozart... Večinoma skladbe prihajajo od ljudi za ljudi, denimo ljudske pesmi, folklorni motivi, ki gredo lepo v uho. Pri Bachu pa se zdi, kot da njegova glasba živi sama zase. Osnovana je na številnih pravilih, v resnici zelo omejena, a hkrati interpretacijsko odprta. In ravno omejitve delajo to glasbo nedosegljivo, nadčloveško, postavljajo jo na mesto, kjer jo lahko samo občuduješ. Po navadi v glasbi začneš z Bachom in z njim tudi končaš.

Pri 23 letih sem imel za sabo že devet let študija in želel sem se čim prej zaposliti. Priložnost sem dobil v Orkestru Slovenske filharmonije, nato kot koncertni mojster v orkestru mariborske Opere, nato še pri Zagrebških solistih. Vedno me je zanimala glasba sama po sebi in umetnost igranja violine, in v tem času sem res veliko vadil. Hodil sem tudi na konzultacije k drugim profesorjem. Z violino sem se ukvarjal zelo sistematično in pot me je dostikrat napeljala k razmišljanju o pedagogiki. Orkester je bil sicer neverjetna izkušnja, srečal sem se z raznolikim programom, veliko je bilo gostovanj, tujih gostov. Ampak če bi ostal v orkestru, verjetno nikoli ne bi našel svoje strasti, poučevanja. Zdaj sem pedagog, to delo je zelo odgovorno in odgovornost sprejemam kot izziv.

Gre za neko distribucijo energije, s katero dosežeš maksimalen zvočni rezultat. To pomeni, da med igranjem ne delaš nekaterih gibov, ki nimajo veze z dejansko produkcijo tona in ti igro pravzaprav otežujejo. Nekaj je na tem, da je v sami drži osnova violinske igre bolj kompleksna kot pri ostalih inštrumentih – zato je toliko različnih načinov igranja. Pravzaprav se vsak na svoj način spopada z violino. Umetnost je v tem, da razrešiš, kako prideš do sproščenosti v igri, in da natančno veš tudi, kje so napetosti. Če tega ne obvladaš, izgubljaš energijo. Predstavljate si pevca, ki poje na ves glas, iz njega pa prihaja šibak zvok. Pri fenomenalnih pevcih se zdi, da le odprejo usta in jih sliši celo vesolje.

Po mojem mnenju ne. Violinske šole sicer obstajajo, a jih je zelo težko deliti, čeprav so načeloma znane nemška, frankobelgijska, ruska, ameriška. V ruski šoli se uporablja mnogo več loka, s čimer dobimo bolj zračen ton, ki pa mora imeti kontakt. Rečemo, da imajo violinisti »prosto desno roko«, in kralj te šole je denimo David Ojstrah. Ameriška šola, ki temelji na metodah Ivana Galamiana in iz katere izhajajo Itzhak Perlman, Pinchas Zukerman, Isaac Stern, Midori Goto in Shlomo Mintz, uči drugače; ukvarjajo se s tem, na kateri točki struna najbolj zveni – dodajo več teže in manj loka in ton bolj zgostijo. Včasih kar ne morem verjeti, kakšni stereotipi se lepijo na te šole, a vendar vse producirajo velike mojstre. Moj profesor Josef Rissin je bil učenec Borisa Belenkya, predstavnika ruske šole, in trudim se, da bi to tradicijo posredoval naprej.

Na to je težko odgovoriti, vsekakor pa je takrat očitno čas, da zamenja profesorja. Veliki profesorji so nekaj posebnega, v glavnem zato, ker imajo za sabo bogato koncertno in pedagoško pot, predvsem pa do potankosti razumejo umetnost violinske igre. Učijo tisto, kar so sami dognali in izumili. To je neke vrste mojstrstvo, vendar učiti nekoga mojstrstva je kočljiva stvar. Ni isto, ali te uči mojster ali njegov – čeravno najboljši – asistent; prvi so inovatorji in bodo znali vedno bolje razložiti svoje ideje. Besede velikih učiteljev imajo večjo težo, kot se morda v nekem trenutku zdi. Morda šele čez čas razumeš širino profesorjeve misli.

Kar zadeva poletne šole, gre za princip individualnega učenja. Ne le, da vsak učenec drugače igra, vsak je drugačen človek, treba ga je spoznati tudi po psihološki plati. In profesor se mora temu prilagajati. Na stopnji, na kateri poučujem, so tehnične osnove velikega pomena in smo potem najbolj osredotočeni na to, številni pa so tudi muzikalno že zelo zreli. Profesor mora imeti posluh za različne interpretacije, dokler to sodi v sprejemljiv krog. Sam sem kar malce konservativen, neke popolne svobode ne pustim, in takšni so profesorji v večini. Gre za spoštovanje napisanega, tudi tradicije, to pa seveda ne pomeni, da se ne išče novih poti.

Na recitalu bom igral tri Ysaÿejeve sonate, in sicer drugo, tretjo in četrto, povezal pa jih bom z violinisti in skladatelji, katerim so bile sonate posvečene. V prvi vrsti so nastale zaradi J. S. Bacha, predstavil pa bom tudi F. Kreislerja in G. Enescuja, ki sta bila odlična violinista in komponista. Violinsko solo literaturo je poleg Bacha in Ysaÿeja seveda zaznamoval tudi Niccolo Paganini, zato bom izvedel tudi njegov 24 Capriccio. Program je bogat in barvit in privlačen tudi za poslušalce.

Zdaj, ko Ysaÿejeve sonate ponovno pregledujem in se pripravljam na koncert, sem spet našel vrsto stvari v partiturah, recimo fraze, ki jih med snemanjem zgoščenke še nisem opazil. Dokler je tako, očitno glasbeno in tehnično še vedno napredujem. Sem v obdobju osebne rasti, ko se že lahko malce umirim, nekoliko odmaknem in pogledam glasbeno sliko na mnogo načinov.