Ruska pianistka Olga Kern je v Ljubljano prišla kot znano, morda pa hkrati tudi ne povsem razvpito ime. Takšni koncerti po navadi ponujajo zanimive vpoglede, ki skoraj nikoli niso enostranski: kot je mogoče v sodobni medijski družbi ostati v senci zgolj zaradi lastne promocijske neaktivnosti, tako se je mogoče do zvezdniške nalepke nakopati tudi s sposobnostmi dvomljive kakovosti. Koncert Olge Kern je razgrnil številne značilnosti sodobne pianistične in splošne kulture klasične glasbe.
Že spored je bil po svoje nenavaden, saj smo na njem zaman pričakovali kako obsežnejše ciklično delo, morda sonato, zato pa smo poslušali v prvem delu nabor skladb, ki bi ga lahko razumeli v duhu karakteristične miniature, v drugem delu pa zaporedje virtuoznih ruskih komadov, ki v ospredje postavljajo predvsem pianistovo bravuro in fizično vzdržljivost. Končno spoznanje mora biti, da Kernovo odlikuje prav slednje – skoraj neverjetna pianistična kondicija, ki se razkazuje tako v izredni moči tona kot tudi manualni hitrosti, spretnosti in okretnosti. Seveda obstajajo skladbe, ki v ospredje postavljajo prav te lastnosti – gre za tipične virtuozne skladbe 19. stoletja, ki stavijo na genialni subjekt, tako skladatelja kot tudi glasbeniškega eksekutorja. Vrh takšnih pianističnih vragolij gotovo predstavlja skladba Islamej Milija Balakirjeva, s katero je Kernova triumfalno zaključila koncert. Brez dvoma je redka danost, da se pianist prebije skozi tonsko goščavo, kaskade akordov, menjave rok in drugih akrobacij, a ob tem najpogosteje trpi glasba, ki postaja vsebinsko vse redkejša. Čeprav se je Kernova dokazala z izjemno, celo navdihujočo virtuoznostjo, pa ji ni uspel veliki met, da bi skladbo iz naročja športnega prenesla proti umetniškemu.
Nekaj podobnega se je dogajalo s celotno drugo polovico koncerta. Kernova se vsakega dela loti z izjemnim elanom, ki največkrat rezultira v izjemni tonski moči, ki mestoma meji celo na grobost, hkrati z njo pa na viških pogosto tudi poganja agogični tok, zaradi česar je njeno igranje ves čas usmerjeno v erupcijo, ki postopoma zakriva teksturno preglednost, mestoma celo formalno. Iz podobnih razlogov se mi včasih niso zdeli posebej poudarjeni tudi razpoloženjski kontrasti, kar je bilo še najbolj razvidno v Meditaciji Čajkovskega, ki ni bila toliko zamišljeno melodično sanjarjenje, temveč še ena bohotna pianistična skladba.
Izkazalo se je, da je takšen pristop vsaj mestoma celo uspešnejši v izrazito karakterno naravnanih skladbah. V Gershwinovih Treh preludijih je Kernova spet postregla s skoraj prehitrim tempom in izdatno klavirsko voluminoznostjo, ki je mestoma celo zakrivala jasnost melodičnih linij in je Gershwinovo bluesovsko razpuščenost vse bolj pomikala proti prokofjevski tokatnosti (morda je bil dodani Prokofjev v vseh pogledih celo višek koncerta). Wildovo parafrazno etudo razumem kot slabšo varianto Balakirjeva, Beethovnove variacije pa kot ogrevanje, zato se je zdelo nekako še najbolj nenavadno, tudi inovativno in izrazito osebnostno pobarvano pianistkino interpretacijsko spopadanje s Schumannovim Karnevalom, emblematsko romantično skladbo, ki v središče postavlja schleglovske ideje fragmenta, miniature, karakterja in ironije. Igranje pianistke je ponovno napenjalo skrajne loke od skoraj bombastičnega do virtuoznega, nato tudi od plesno navdahnjenega in bolj duhovno zamaknjenega. Ostri rezi, kontrasti, pohitevanja, (pre)močna odrezavost morda na prvi pogled ne sodijo k Schumannu, vendar je Kernovi uspelo zaporedje karakteristično obarvati in spremeniti v živopisen karnevalski niz. Vzdržljivost, virtuoznost in tonska izdatnost so njene vrline, gotovo gre za redke in izjemne danosti, nekoliko manj pa je bilo tokrat prostora za poglobljeno glasbeno misel.
