»Ustvarjanje je vedno dialog,« sta prepričana Veronika Nikolovska in Gašper Lovrec. Foto: Boštjan Imperl
Veronika Nikolovska in Gašper Lovrec, glasbenika: Nobeden od naju ni zgolj spremljava
Glasba se pogosto rodi iz naključij – iz plošč, ki tiho čakajo na policah, iz prve melodije, ki se zasidra v spomin, ali iz nepojasnjene potrebe, da pesem pove tisto, česar ne zmore beseda. Tako sta svojo pot začela tudi Veronika Nikolovska in Gašper Lovrec – vsak po svoje, a oba z občutkom, da je melodija del diha in življenja. Ko sta se srečala, sta se najprej ujela v ljubezni, nato še v glasbi. Iz te dvojnosti je zrasel album Blossom: zbirka skladb, ki ni le niz tonov, temveč intimen dnevnik odraščanja, prehajanja v odraslost, negotovosti in iskanja lastnega glasu.
Veronika: Moji starši vedno pravijo, da sem najprej pela, nato govorila. In res je bila glasba del mene od malih nog in na glasbo nikoli nisem gledala kot na nekaj ločenega, temveč kot del mene in mojega življenja. Potem sem se vključila v pevski zbor, se učila kitare, v šoli sem se priključila bendu in po končani gimnaziji sem se odločila, da se glasbi resneje posvetim.
Gašper: Nimam v spominu, da bi bil kot otrok tako obseden z glasbo, sem pa na neki točki dobil željo po učenju inštrumenta, odločil sem se za kitaro. Ampak pravzaprav me ni preveč zanimalo, dokler nisem v petem razredu glasbene šole odkril skladbe Boulevard of Broken Dreams in si je zaželel naučiti. Potem se je ob koncu osnovne šole razvil band, ki se je nadaljeval še v srednjo šolo, nato sem se bandu pridružil še na akademiji. In zdaj ustvarjam glasbo za gledališče, seveda skupaj z Veroniko.
