Uvodni vtis je torej naglašena deamerikanizacija, ki pa je tudi bolj navidezna, saj je večina nastopajočih gojila dialog s historično matico. Nekateri tako, da so navzven skušali potlačiti »ameriško stoletje jazza«, a jim je ves čas vdiralo na površje. Odkrite konfrontacije z njim, ki je bila svojčas značilna za del evropskega osamosvajanja, že zdavnaj ni več. Zdaj vse poteka v obliki kulturnega dialoga in medsebojnega sožitja. To je krasni novi svet.
Edini nastop med videnimi, ki je bil – z izborom vred – glede tega pogumno polemičen, je bil nastop devetčlanskega benda iz Norveške Jaga Jazzist. Niso jazz bend, niti niso »nu-jazz« bend v modnejšem komercialnem pomenu, ki zlasti opravičuje inkluzivnost raznovrstnih glasbenih sestavin in njihovo miksanje, tisto, čemur se je včasih reklo »fuzija«. (Tule velja nalašč postaviti vprašanje: ali je glavnina jazzovskega sveta in kritike Sun Rajevo Arkestro leta 1965 razumela kot jazzovski orkester?) Predvsem za norveški bend velja, da je v dvajsetih letih obstoja prešel določeno pot, ki se je vse bolj oddaljevala od začetne jazzovske formacije, četudi na izrecno pluralen norveški način. Pod vodstvom Larsa Horntvetha danes zvenijo kot ambiciozen, celo preambiciozen progresivni rock orkester obsežnega inštrumentarija, skupaj z vidnim deležem elektronskih glasbil in načinom obdelovanja skupinskega zvena, ki pompozno na osnovni rockovski podlagi drvi skozi neko psevdofilmično nalaganje tem, plasti in slogovnih križanj sekcij orkestra, vse skupaj pa je v bistvu podobno napovedi razburkano grozeče nevihte s temnim, masivnim oblakom, ki se kopiči nad glavami – in potem odplava, ne da pri tem udarila ena sama strela in padla dežna kaplja. Tehnično perfektno, pompozno, gromoglasno, a učinek je ob hitri modulaciji tem, obsežnem vključevanju referenc, ki spomnijo na ustalitve minimalistov in »sci-fi« rompompom simfobendov, bizarno regresiven, a tehnicistično dopadljiv v vrtičenju repeticij. Bend sicer ima vnetljive trenutke, ki so po pravilu tisti, kjer slo po minevanju časa zamenja brskanje po njem. V osnovi se mu preveč mudi. To imajo danes ljudje kar radi. Tudi zbranih petsto poslušalcev v Križankah.
Pravi kontrast ultramoderni norveški prikazni je v napol polni Linhartovi dvorani ponudil nemški pianist stare šole, Joachim Kühn s triom Chalaba, v katerem sta igrala še maroški pevec in ubiralec »prabrenkala« gembrija Majid Bekkas in vedri španski tolkalec Ramon Lopez. Kühn na stara leta dobrovoljno išče prizemljitev, drugačno matico v mističnem izkustvu neprevedljive »chalabe« z afriškega kontinenta, ki je lahko »blues«, »duende« ali kaj drugega. Ta priklop ga razbremeni, pianistično odpre in hkrati usmerja, saj osnovno gradacijo narekuje pulziranje polnega tona gembrija in cikličnih vzorcev, ki jih na njem trosi Bekkas. Sedemdesetletnik je z dvojcem podaril širok spekter, neko drugačno razigranost, ob kateri se sproščajo široko pianistovo znanje, dobra energija in stara avantžilica. To je bil najbolj klasičen festivalski koncert. Druga dva klavirska tria v četrtek sta bila manj prepričljiva. Norveški trio In the Country je zvenel manj zanimivo kakor na plošči, pretirano dolgovezno v poskusih stopnjevanja harmonsko statičnih skladb z rockovsko podstatjo, a simpatično mlado, skoraj »indie«. Podobno je v klubu odigral všečni trio mladega libanonskega pianista Tareka Yamanija, kjer pa ob spletanju glasbenih tem in slogovnih obrazcev iz Sredozemlja v tradicionalni jazzovski preobleki velja poudariti fin prispevek domačih glasbenikov, tubista Gorana Krmca in predvsem bobnarja pestrih poudarkov Kristijana Kranjčana. Čisto prvi nastop festivala v sredo je pripadel skupini kitarista Janija Modra, kvintetu Brain Blender, ki je ves čas na sledi tiste forme iz časov, ko se je rado poslušalo sofisticirane »fusion« bende ter kitariste dolgih in gostih jazzovskih solov. Veliko so napovedovali, a nikoli dopovedali.
