John Fogerty je že vedel, zakaj je nekoč zložil skladbo Who'll Stop the Rain – prej ali slej mu bo prišla prav. Verjetno se v sredo ni zgodilo prvič, da ga je na koncertu presenetil dež, vendar sem – vsej njegovi kilometrini navkljub – prepričan, da je le redkokdaj doživel, da se je nad mestom dobesedno utrgal oblak. Ko je nekje na slabi polovici koncerta na oder stopil tour menedžer Timmy in dokaj neprizadeto oznanil, da se zaradi prihajajoče nevihte koncert za nekaj časa prekinja, obiskovalci niti slutili niso, da se bo iz tistih nekaj v vetru lebdečih kapelj razvil naliv, ki se ga ne bi sramovali niti v pasu okoli Mehiškega zaliva ali v delti Misisipija. V tem podnebno zemljepisnem kontekstu se je ekipa Johna Fogertyja sredi Trsta zagotovo počutila zelo domače, saj se (pretežno) prav v »vlagi« in nalezljivi enostavnosti napajajo njegove čvrste triminutne rockovske skladbe.
Proti naravi seveda ne moremo nič, je pa zgodnja, malce celo pretirana strahopetnost koncert skrajšala vsaj za dobrih dvajset minut, če ne celo več. To je edina zamera, ki jo lahko plasiramo na konto benda, večja odpade na naslov organizatorjev, ki navzlic neprijaznim napovedim špila niso prestavili v za to povsem primerno mestno dvorano Politeama Rossetti. Že od zgodnjih jutranjih ur se je z vseh strani namreč špekuliralo, kaj nam bo zvečer ponudilo nebo nad Trstom. In takrat bi bilo še dovolj časa, da bi – niti ne kako gromozansko – produkcijo prestavili pod streho.
Tekoč glasbeni dialog
Mimo vseh vremenskih nevšečnosti je John Fogerty vseeno ponudil dobro šolsko uro dolg koncert, kjer je prav v zaključni fazi upravičil svoje ime in termin »revival«, ki ga zvesto spremlja od začetnih dni do danes. Kajti če pogledamo zgolj naslove njegovih albumov, tako tistih, ki jih je sestavil z matično zasedbo Creedence Clearwater Revival (Bayou Country, Green River) ali pa kot samostojen avtor (Blue Moon Swamp, Deja Vu All Over Again), vidimo, da je tradicija in zlasti odnos do nje rdeča nit njegove več kot pol stoletja dolge in spoštovanja vredne kariere. Pri tem jo je vedno znal osvežiti in ji poiskati nove stare poudarke. Prav z njim in nekaterimi njegovimi generacijskimi kolegi (Neil Young) se nekdanja vznemirjenja obnavljajo na način, ki pritegne staro in mlado.
In s tem ne mislim zgolj na enciklopedično podajanje vsebin o tem, kako se je razmišljalo in igralo nekoč, temveč predvsem poslušanje tega, kako nevsiljiv in tekoč zna biti dialog kitar in ritem sekcije, ki ga John Fogerty oplemeniti še s prepoznavnim in »nihajočim« vokalom. Po eni strani malce konservativen, a po drugi še vedno dovolj raznovrsten, da poslušalci nikdar ne postanejo ujetniki enega in istega razvlečenega vzorca. Njegove skladbe, četudi so nekatere izmed njih res že preveč »izkoriščane« za različne namene, so vedno bile in ostajajo artikulirane – John Fogerty je namreč z nekaj akordi znal povedati vse tisto, za kar so nekateri njegovi kolegi potrebovali prave simfonije. Tudi ko ga je na (redke) trenutke zaneslo, se je vedno znal hitro in elegantno vrniti v svoje »močvirje«. Ne nazadnje ga je v Velikem Lebowskem priporočil nihče drug kot The Dude! In to ne brez razloga: v Fogertyju biva tudi nekaj odpadniškega duha, zato se je na vse strani dolgo časa prerekal o svojem avtorskem nasledstvu. Strasti so se očitno pomirile, s čimer dokazuje tudi na aktualni turneji Lookin' Out My Back Door, ki povečini sloni na klasičnem CCR-materialu – če vmes seveda ne poseže nevihta. Zatorej je nehvaležno oziroma povsem nemogoče nedavni koncert vrednotiti kot celoto, vseeno pa nam je ponudil vsaj hitropotezni uvid v sedem albumov obsegajoč arhiv enega ključnih bendov v antologiji rock'n'rolla.
Samozavest brez blefiranja
Že v uvodnih taktih se je videlo, da John Fogerty ostaja mojster svojega poklica, saj je najbolj zlajnanemu hitiču Hey Tonight namenil vlogo sinhroniziranja z mešalno mizo. Zatohel zvok, kjer ritem kitar ni bilo od nikoder, je še toliko bolj pritrkaval njegovi izkušeni odločitvi. Že pri naslednji (Green River) se je zvok bolj unesel, prave obrise pa je dobil pri Who'll Stop the Rain (ki je posvetilo festivalu Woodstock), ki se je kasneje razumela še kako cinično, enako kot mežikanje meseca izza oblakov ob spremljavi Born On the Bayou. S tem je bilo konec ogrevanja – bend se je razigral in nadigraval s kitarskimi intervencijami, kjer so se trije kitaristi vešče izmenjevali v vlogi nosilca in spremljevalca, njihove »izpade« pa so čezenj nevsiljivo barvale ali bogatile hammondke. Morda na prvi posluh res nič bistvenega, vendar bi bilo vnaprej predvideti učinek Johna Fogertyja dokaj nerodno, saj so nastopajoči s trojčkom Lodi, Penthouse Pauper in Lookin' Out My Back Door dokazali, da gre za samozavestne in neponarejene izvajalce v flanelastih srajcah, ki, medtem ko do pasu brodijo po močvirjih južnjaškega rocka, radi prečrpavajo tudi iz prašnih »outlaw« country obrazcev.
Sledila je še razigrana Midnight Special in nato – Timmy. Poslušalcev prekinitev sprva niti ni zmedla in so z nekaj negodovanja naslonjeni na ograjo prepevali naprej, čez dobrih trideset minut, ko je z morja prihrumela upoštevanja vredna nevihta, pa se je začelo »plavanje« proti suhim površinam. In kaj reči za konec? Že zaradi same vztrajnosti poslušalcev bi si John Fogerty moral pribeležiti, da je Trstu dolžan celovečerni koncert s tokratnim programom; imetniki vstopnic z datumom 9. julij 2014 bi pri tem morali imeti določen privilegij.
