Vsi smo imeli najraje komad, katerega naslova se v tem trenutku niti ne spomnim, je bila pa neka počasna pesem. Naj bodo zato Presenečenja, s katerimi smo zmagali v Opatiji. Ko smo prišli tja, so nas vse tiste pevke, Gabi Novak in druge, gledale postrani, češ, glej Bele vrane. Mi smo tja prišli bolj sproščeno kot oni. Bilo nam je vseeno, ali zmagamo, saj smo bili silno popularni. V Jugoslaviji smo bili zvezde. Tega danes pri nas ni več.
Kje še ste nastopali, razen po festivalih?Igrali smo po vsej Jugoslaviji in menedžerji so nas vedno obirali. No ja, nekaj nam je menedžer že dal, večji del je pa zadržal zase. Nastopali smo po plesiščih na Primorskem, v ljubljanskem študentskem naselju smo igrali vsak teden ob sobotah. Če smo se pojavili v Skopju, so za nami vpili »Bele vrane!«. Na festivalih smo peli redno; Jure Robežnik nam je prinesel skladbo in nas vprašal, ali bi jo zapeli. Če si zmagal na festivalu, je to pomenilo, da si imel višji honorar pri radijskih in televizijskih snemanjih. Včasih so se namreč ta snemanja honorirala. Sem rekla višje honorarje? No, v resnici smo imeli bistveno višje honorarje. Obleke smo si hodili kupovat v London. S čarterji. Takrat je bilo še vse precej po domače: medtem ko so drugi šli do Trsta, smo mi šli v London, tam nakupili obleke, kitare in ojačevalce ter se vrnili nazaj. In medtem ko so drugi vozili fičke, sem jaz pri 21 letih vozila renaulta. Pri teh letih sicer nihče drug avtomobila niti ni imel. To dajem zgolj kot primer, koliko smo dejansko zaslužili. No ja, danes bo imela moja vnukinja avto pri osemnajstih.
Kaj pa droge? To so bili vendarle hipijevski časi.Drog ni bilo. Takrat, leta 1969, je bil pri nas dosegljiv kvečjemu hašiš, vendar pa bend po njem ni posegal. Dejansko smo bili bistveno bolj zadržani, kot se morda komu zdi. Z Ditko sva bili pravzaprav pridni punci. Sama sem imela fanta in sem živela precej običajno življenje.
Kakšen je bil pa takrat Maribor?V Mariboru sem prvič slišala, da smo Ljubljančani močvirniki. Seveda smo nastopili tudi tam. Tam so bili sicer Rdeči dečki, njihov pevec Edvin Fliser je hodil s šalom okoli vratu, da se ne bi prehladil, ker je bil slovenski Tom Jones.
Ste še v stiku s starim bendom?Z Borom (Gostišo, bivšim soprogom, op. p.) se dokaj redno slišiva, z Djurotom (Penzeš, basist in aranžer) občasno oziroma niti ne kaj preveč, medtem ko za Ditko Haberl niti ne vemo, kaj se dogaja, odkar nima več službe v Ljubljani in se je preselila nazaj v Maribor.
Slovenska popevka se zdi bolj kot tekmovanje pevcev tekmovanje skladateljev in tekstopiscev. Ste lahko pri tekstu, ki ste ga dobili, kar koli spreminjali in si ga morebiti prilagajali?Mi smo dobili slavo, skladatelji in tekstopisci pa denar. Kajti te pesmi so se potem tudi vrtele na radiu, vrtenje na radiu je pa prinašalo tantieme. Da bi pa kaj spreminjali, sploh ni bilo možnosti – dobili smo tekst in note, ki smo jih mi člani Belih vran kot edini znali brati, zato smo lahko zapeli prima vista. Prav zato smo na Slovenski popevki peli tudi spremljevalne vokale drugim pevkam, na primer Marjani Deržaj ali Majdi Sepe.
Po številu odpetih oziroma posnetih spremljevalnih vokalov se rekorderka sicer zdi Nada Žgur?Ona je prišla kasneje in je potem s svojo skupino, ki se je imenovala...
Da niso bile Strune?Da, da, Strune. S to skupino je ona potem zares pela spremljevalne vokale po vsej Jugoslaviji, vendar pa smo prvi to počeli mi, na Slovenski popevki. Vendar pa smo Bele vrane obenem tudi prvi slovenski bend, ki je imel v Hali Tivoli koncert z izključno svojimi pesmimi. To povem, ker občasno naletim na kakšna hvalisanja, ki niso točna. Mi smo bili prvi – Cvetlični koncert se je imenovala ta prireditev in šele kot zadnji komad smo odpeli Good Vibrations.
Na spletu je zelo malo vaših fotografij, sploh takšnih, na katerih bi bili sami.Mar res? Dostikrat si rečem, da bi morda morala kaj postoriti v tem smislu. Ali da bi na youtubu objavila kako pesem, na primer svojo verzijo Somebody to Love od Jefferson Airplane, vendar pa potem na to pozabim oziroma se vprašam, zakaj bi sploh to počela.
Zakaj niste nikdar posneli solo plošče?Potem ko smo Vrane razpadle, sem se poročila, dobila otroka, umrla sta mi starša in morala sem se zaposliti na Večeru kot novinarka. Občasno sem sicer kaj zapela, sicer bi pa za kaj lastnega potrebovala človeka, ki bi mi pomagal. Tega ne moreš narediti sam. Poleg tega je bilo pa tedaj tako, da skorajda ni bilo druge možnosti, kot da si pel popevke in šlagerje, teh pa nisem preveč marala. Sama sem poslušala skupino Free, pa Franka Zappo in Mothers of Invention, tudi The Doors. Mislim, da sem bila prva v Jugoslaviji, ki je imela ploščo Doorsov; dobila sem jo iz Amerike, prinesel jo je pa prijatelj, ki smo ga klicali Usa, danes pa ga moramo klicati Jure.
Ste še v glasbi?Občasno vzamem v roke violino, seveda si pa kdaj pa kdaj tudi kaj zapojem. Bolj kot rock'n'roll, ki sem se ga zasitila in ga poslušam kvečjemu v avtu, poslušam klasično glasbo; prej kot na rock koncert grem na klasični koncert v Cankarjev dom.