Moja prva in edina resna služba je to, kar počnem zadnjih dvajset in še nekaj let. Marsikomu se ustvarjanje in vrtenje glasbe najbrž niti ne zdi služba, toda od tega živim. Po drugi strani pa je to tako zahteven poklic, da ga je težko opravljati, če ni hkrati tudi tvoj življenjski slog, saj ga ne moreš opravljati od sedmih do treh. Moje prvo plačano delo v najstniških letih je bilo sicer prodajanje kaset na sejmu, s čimer sem si lahko skupaj s še dvema kolegoma kupil prvi sampler. Spomnim se tudi počitniškega dela, ko sem med prenovo NUK po osem ur na dan prenašal knjige.
Kaj menite, da je največji problem pri zaposlovanju mladih in kdo bi moral poskrbeti, da bi se stvari spremenile? Vedno več je prekernih delavcev, mladih, ki delajo prek študentskih napotnic, in pa, seveda, tudi brezposelnih...Ko smo bili že kar globoko v krizi, sem poslušal ljudi, ki določenih del niso hoteli opravljati za postavljeno ceno, danes pa mi pravijo, da so bili neumni, ker tistega niso vzeli. Služb ni in ljudje danes ne morejo biti preveč izbirčni, zato je treba včasih malo potrpeti in si hkrati prizadevati, da bi dosegel tisto, kar si želiš. Bi bil pa vesel, če bi lahko vsi, tako kot jaz, opravljali delo, ki jih veseli, in s takšnim veseljem, kot to počnem jaz. Moje delo je tudi moj hobi in življenje ni vedno lahko, a jaz v njem uživam. Upam, da bo tudi čim več drugih ljudi lahko v življenju delalo, kar si res želijo.
Prepotovali ste že veliko sveta, gostovali v številnih državah. Kaj se vam zdi, da je tisto, kar najbolj ovira Slovenijo in Slovence pri uresničevanju njihovih ciljev? Pa naj bo to na področju umetnosti, socialne blaginje ali ekonomije.Slovenci smo mogoče premalo odprti do tujine. Tudi sam sem včasih mislil, da vem, kaj se dogaja drugod, pa tega nisem zares vedel, dokler nisem šel v tujino. Ta zaprtost in nezmožnost pogledati čez meje nas izredno omejuje. Smo razgledan in inteligenten narod, a veliko stvari se spremeni takrat, ko začnemo potovati. Ko dojamemo širino sveta in vidimo, da svet ni samo to, kar se dogaja pri nas. To manjka ljudem, tudi umetnikom in ustvarjalcem – da začnejo razmišljati svetovno, ne lokalno.
Pred nedavnim ste javno izstopili iz združenja Sazas. Kaj je bil glavni razlog za to?O tem ne bi govoril, ker me je izpisal moj menedžment, potem ko so odgovorni preučili, da bo zame verjetno veliko bolje, če bom član druge kolektivne organizacije.
Ne glede na to, da ste eden od redkih slovenskih glasbenikov z uspešno mednarodno kariero, vam je uspelo zasebno življenje obdržati zase in se niti ne pojavljate veliko v javnosti. Tudi rumeni mediji za vas ne kažejo posebnega zanimanja. Kako držite ravnovesje med promocijo svoje glasbe in pretirano izpostavljenostjo?Rumeni mediji se začnejo zate zanimati, ko opazijo, da si zanje dostopen in jim daješ osebne informacije – odvisno je torej od tebe samega. Saj napišejo kako novičko ali članek o meni, a čisto drugače, kot če bi se izpostavljal na družabnih prireditvah in tam poziral. Nekoč sem šel na predpremiero nekega znanstvenofantastičnega filma, ki sem si ga res želel videti čim prej. Ko so naju s punco tam fotografirali, sem se odločil, da je bilo to prvič in zadnjič. Od takrat me predpremiere in podobni družabni dogodki ne vidijo, ker nočem, da me fotografirajo. Tudi ko gremo s kolegi v kak ljubljanski klub, lastniki in fotografi točno vedo, da se nočem slikati, in to upoštevajo. V trenutku, ko tega ne bodo upoštevali, me v tistem prostoru ne bodo več videli. Na tak način ohranjam svojo zasebnost; včasih moram sicer narediti kak kompromis, vendar pa na splošno ne čutim potrebe, da bi me ljudje videli v medijih.
Spremljate mlado slovensko elektronsko pa tudi širšo glasbeno sceno. Kaj vam je v zadnjem času padlo v uho, kdo se vam zdi perspektiven?Saj prihajajo vedno novi, a tisti, ki so dozoreli in se zdaj prebijajo na tuje trge, so aktivni tudi že po deset let. V tem položaju je zdaj kar nekaj zanimivih producentov in didžejev, kakšnih res perspektivnih svežih obrazov pa že nekaj časa nisem opazil, čeprav imam ves čas odprte oči in ušesa.
Kako se je spremenila slovenska klubska scena, če jo primerjate s časi, ko ste šele začenjali? Kdaj je najbolj cvetela in v kakšnem stanju je danes?Zanimivo je, v kakšnem vzponu je svetovna scena, naša pa ob tem stagnira, če ne kar nazaduje. To povezujem s krizo. Slovenci smo narod, ki se ves čas pritožuje nad visokimi vstopninami in drago pijačo, pri čemer pa naše zabave primerjalno gledano sploh niso drage, čeprav se zagotovo da kje zabavati še ceneje. Če se kdaj vprašate, zakaj lahko v ZDA vidite vse zvezde – zato, ker so tam ljudje pripravljeni plačati drago vstopnino in pijačo, da se lahko zabavajo z njimi. In zato imajo organizatorji na voljo proračune, s katerimi lahko poskrbijo tudi za vrhunsko odrsko produkcijo, scenografijo, spremljevalni program in vse, kar sodi k vrhunskemu šovu. Pri nas si zaradi nizke kupne moči tega ne moremo privoščiti in posledično tudi scena pada. Tako so se tudi promotorji, ki so organizirali spektakle, praktično umaknili s trga, saj so ugotovili, da elektronska scena ni tako dobičkonosna, kot so pričakovali. Ne le da ni dobičkonosna, celo stroške je težko pokriti! Svetla točka te krize je mogoče Ambasada Gavioli, ki je izkoristila zaton velikih zabav, se dvignila na višji nivo in spet pritegnila obiskovalce.
Je na vašem seznamu načrtov še kaj neodkljukano?Niti ne. Zdaj je to izzvenelo, kot da sem že vse dosegel... (smeh). Pri meni se ves čas nekaj dogaja, tako da niti ne razmišljam kaj dosti o tem, česar še nisem dosegel, temveč se lotevam projektov, ko se zgodijo sami. Če razmišljam pol leta vnaprej: veselim se že januarja, ko bom imel počitnice in bom šel k Miku Valetu v Maribor. Pol dopusta bova prebordala, drugo polovico pa ustvarjala glasbo v njegovem studiu, kjer vedno nastane kaj dobrega. To so stvari, ki me veselijo. Ne smem vam povedati, s kom bi rad sodeloval, a ko se bo spet pokazala obojestranska želja, se bo to že zgodilo, kot vedno do zdaj. No, verjetno bom sodeloval še z veliko različnimi ljudmi.
Vas je že kdaj ustavila ustvarjalna kriza?Ustvarjalnih kriz ne poznam. Kakšen dan ustvarjalnega krča lahko nastopi le takrat, ko nekaj časa ne delam. To traja dva ali tri dni, na primer ko sem na kakšni zelo intenzivni turneji in preprosto ne najdem časa za ustvarjanje glasbe. Ampak potem sedem za računalnik, v nekaj dneh prikličem nazaj potrebne občutke in potem lokomotiva spet drvi. Pa tudi tista dva dni, ko nisem v top formi, še vedno lahko ustvarjam čisto spodobno glasbo.
