''Njegov neustavljivi ustvarjalni zagon je zgled za celotno narodno skupnost''
Merku je zadnjo skladbo napisal leta 2004, vse odtlej se je spopadal z boleznijo. "To je deset let trpljenja," je dejal ob prejemu Prešernove nagrade.
Ob skladateljevi smrti so v Slovenski kulturno-gospodarski zvezi (SKGZ) zapisali, da je Merkujevo delo danes bistvenega pomena pri uveljavljanju bogate kulturne dediščine Slovencev na celotnem obmejnem pasu med Slovenijo in Italijo.
"Pot, ki jo je prehodil na kulturnem in znanstvenem področju, predstavlja danes temelje raziskovanja kulturne dediščine Slovencev v Italiji, njegov neustavljivi ustvarjalni zagon pa zgled za celotno narodno skupnost," so dodali.
Merku je veljal za slovenskega razumnika in umetnika v najžlahtnejšem pomenu besede. Bil je Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in prispeval k poznavanju ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije, piše v utemeljitvi Prešernove nagrade.
Njegov skladateljski opus je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe
Njegov skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi širom po svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v takrat zelo italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi (1976).
Kot jezikoslovec, dialektolog in govorec več jezikov je veliko pozornosti posvečal narečjem. Obenem je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Sredi 60. let minulega stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskega gradiva pri Slovencih v Italiji, ki ga je objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).
Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Prispeval pa je tudi k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.
Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe.
Tudi med resno glasbo je slaba in tudi med lahko glasbo je dobra
V intervju za STA ob prejemu Prešernove nagrade je umetnik, ki je na svoji poklicni poti prepletal jezik in glasbo, dejal, da je glasba govorica, ki pove malenkostne razlike, ki jih beseda ne zna.
Dejal je tudi, "da ni razlike med resno, ljudsko in lahko glasbo, je samo veliko več ljudi, ki pišejo lahko glasbo, čeprav so med njimi redki, ki jo znajo pisati dobro. Ker tudi med resno glasbo je slaba in tudi med lahko glasbo je dobra".
Maja so v Narodni in univerzitetni knjižnici tudi odprli razstavo Pavle Merku: Resnica v tonih, ki se je osredotočala na njegovo glasbeno ustvarjalnost petih desetletij ter na korespondenco s sodobniki.