Umetnik se mora razvijati, ne pa v nedogled vleči eno in isto reč

Nobena pretresljiva zgodba se ne skriva zadaj, le zamisel našega agenta, ki je dejal, da bi se ob dvajsetletnici spodobilo, da bi album kot tak predstavili kot celoto. Izziv mi je bil všeč, še zlasti, ker gre za dinamičen in stilsko zelo razdrobljen material, s katerim se trenutna inkarnacija Helmet do tega trenutka še ni soočila, vsaj v takšni meri ne. Betty je bil v danem trenutku tudi za nas dokaj nenavaden album, ki nas je soočil z glasbo, ob kateri smo se razvijali – od jazzovskih linij prek struktur noisa do funka. Izziv trenutka, ko smo album pripravljali, sem znova odkril in ga na odru podoživljam še danes.

Ne, v resnici ni nobenega veznega člena med skladbami – je zgolj zbirka pesmi in nič drugega.

Saj niti niso bile prevečkrat povedane, kar me je še dodatno prepričalo, da je ideja o integralnem izvajanju albuma Betty dobra. Ene izmed pesmi do tega trenutka na primer sploh še nikdar nismo odigrali v živo, nekaj smo jih zelo poredko – kar je zdaj zahtevalo veliko vaje, da smo ujeli pravi zven. Pri tem sem se znašel v nenavadni situaciji, saj sem se toliko osredotočil na te manj izvajane pesmi, da sem se začel motiti pri drugih, ki smo jih precej preigravali na zadnjih turnejah. Vendar kakor koli obrnem, prav ta nevarnost mi zelo ugaja – na koncertu se lahko prepustim trenutku, vendar moram ohraniti še toliko koncentracije, da pesmi ne »zamočim«. Hkrati mi je zelo všeč, da mi ni treba ves čas kukati na set-listo.

Kar se mene tiče, mi je v interesu – igranje. Moj poklic je, da sem glasbenik in producent, drugo me ne zanima. Nisem poslovnež in po tej plati me je lahko prinesti naokoli; po glasbeni pa ne. Ko je zastopnik prišel na dan z idejo o turneji, posvečeni Betty, me ni postavil pred dejstvo, temveč me je vprašal, ali v tem vidim smisel. Ideja se mi je zdela zanimiva, saj je na njem toliko drugačne glasbe, kot jo igramo v zadnjem času, poleg tega se je izkazalo, da tudi publika nima nič proti in da je takšno početje celo del njihovih želja. Starejši podoživijo trenutke nekega časa in mladosti, mlajši se neposredno spoznajo z glasbo svojih staršev. Med generacijami nikoli nisem delal razlik. Zame so vsi med petnajstim in petinšestdesetim letom še vedno otroci. Preigravanje nekega albuma v celoti je posebnost, ki se danes pač obnese. Kakšne motive imajo drugi bendi, tega pa ne vem.

Po uspehu albuma Meantime se je v moji glavi dogajalo marsikaj. V nekem trenutku je prišlo do preklopa, ko sem enostavno dejal: »Dovolj je, tega se v tem trenutku ne grem več, vsaj ne na ta način.« Preprosto nisem hotel še enkrat ponoviti vaje in posneti enake plošče. To bi bilo sicer najlažje, najbolj »ziheraško«, ampak potreboval sem spremembo, neki eksperiment. V tistem trenutku smo tudi v bendu spoznali, da različne ideje lahko povežemo med seboj, kar nam je dodatno razširilo obzorja ter nam dalo nove priložnosti pri sestavljanju materiala. Prav to smo v danem trenutku potrebovali. Vsak umetnik se mora razvijati, ne moreš se ponavljati in v nedogled vleči eno in isto reč. Moraš se soočiti z izzivi in Betty je predstavljala prav to – soočenje takratnih Helmet z novimi eksperimentalnimi izzivi. Tako razmišljam že od nekdaj; moja glasbena izobrazba je namreč popolnoma drugačna od vsega, kar sem počel in počnem s Helmet. Na tak način sem ji hotel nekaj vrniti, ji izkazati spoštovanje, pokazati, da je imela vpliv na mene in mojo umetnost in da takrat, ko sem sprejel težje kitarske riffe, nisem pozabil vsega, kar sem se naučil.

Res smo razbili nekaj lobanj, a to je bila v tistem trenutku prava poteza. Že takrat je nisem v ničemer obžaloval. Človek se z leti razvija in postaja bolj dovzeten za različne stvari. Njegov okus postaja bolj izostren, a tudi veliko bolj raznolik. Ko si star petnajst let, je stvar zelo preprosta – poslušaš samo eno stvar, za katero si pripravljen narediti vse, medtem ko je vse ostalo navadno sranje. Tvoj pogled je usmerjen zelo ozko in tako se tudi obnašaš. Pri teh letih fani Led Zeppelin slišijo samo Zeppeline, fani AC/DC samo AC/DC – in to je to. Do vsega drugega imaš odklonilen odnos. Z leti pa si okus bogatiš in sežeš prek ozkih delitev. Betty je natanko to!

Jazz je nekaj, kar je pri Helmet prisotno že od nekdaj, le da so na Betty te linije prišle bolj do izraza. Dobile so več prostora, da so stopile v ospredje, postale bolj prepoznavne in izrazite. Jazz je namreč – poleg klasične glasbe – harmonično najbolj aktivna glasba, kar jih poznam. Vsak, ki rad eksperimentira z glasbo in širi svoja obzorja, se na neki točki spozna z dotiki swinga in jazza. A da ne bo pomote, inkorporacija jazza v zven benda ni bila zavestna odločitev. To je v meni in se dogaja spontano.

Razlika med njim in mano vendarle obstaja, saj nisem načrtno iskal spremembe, le poskušal sem uglasbiti in ubesediti, kar se je v tistem trenutku dogajalo z menoj. Želel sem le biti to, kar sem, nič drugega.

Aladdin Sane je bil v tistem času nenehno ob mojem vzglavniku. Vse večere sem ga bral in poslušal ter v mislih sestavljal album. Zame je to – skupaj s Scary Monsters in Lodger – najljubši Bowiejev album.

Ko je Betty pred dvajsetimi leti izšla, so bili vsi sedanji člani še najstniki, a fani benda, tako da so bili z glasbo hitro na ti. Staremu materialu so dali novo energijo – in za to pri vsej stvari navsezadnje tudi gre.