Na naše vprašanje svetu RTV Slovenija, kako nameravajo rešiti nastalo agonijo, odgovarjajo, da so upravi RTV Slovenija »naročili zgolj izračune, morebitne ukrepe pa bomo skozi razpravo temeljito premislili in odločitve sprejemali v skupnem dogovoru z vsemi deležniki. RTV Slovenija je obsežna institucija z zapleteno organizacijsko strukturo, zato morajo biti rešitve in ukrepi sistemski in celoviti.«

Finančno breme

Dejstvo je, da se javni zavod v približno devetdesetih odstotkih financira iz RTV prispevka (največ preostalega prispeva ministrstvo za kulturo), in teh sredstev je ob rdečih številkah za vse enote kmalu premalo. Dejstvo je tudi, da ima lastnik pravico tudi kaj ukiniti, premakniti, racionalizirati. Medtem ko zakon o RTV natančno ne opredeli, kako naj se glasbeno produkcijo sploh financira, opredeli pa sicer njihovo poslanstvo. Glasbeniki pa niso strošek za hišo od včeraj, v nekem daljšem obdobju so jih »reševali« s prodajo lastnih delnic. »Ampak to lahko vlada hitro reši s spremembo oziroma dopolnili zakona o RTV,« je prepričan Klemen Hvala, akademski glasbenik in dolgoletni violončelist Orkestra Slovenske filharmonije, ki je orkester tudi umetniško vodil, danes pa vodi Ensemble Dissonance in istoimenski inštitut. Je dober poznavalec struktur, razmerij in menedžmenta v orkestrih v mednarodnem prostoru, na to temo je pred leti magistriral na FDV.

Pri tej zgodbi o ukinjanju se mu zdi ključno, da se aktivira celotna civilna družba, torej uporabniki storitev javnega zavoda, saj problem nedvomno terja daljnoročnejšo rešitev. Po njegovem bi na RTV morali sami organizirat kakšno okroglo mizo, kamor bi povabili vpletene, od glasbenikov, vodstva hiše do recimo parlamentarnega odbora za kulturo, kot tudi predstavnike svetovnega združenja glasbenikov Fédération Internationale des Musiciens FIM, katere člani so prek sindikata Sviza in Glose tudi slovenski glasbeniki - ki bi skupaj poiskali rešitve in jih predočili vladi.

So štirje orkestri preveč?

Morebitno ukinjanje Simfonikov je na dan spet potegnilo že večkrat odprto vprašanje, namreč ali Slovenija res potrebuje tri profesionalne orkestre v Ljubljani in še enega v mariborski operni hiši? »To niso kar neke institucije, nastale so iz specifičnih potreb, in vsak orkester je vpet v svojo ustanovo. Slovenska filharmonija je denimo nastala že leta 1908, potem je za nekaj časa prenehala delovati, ampak je Karel Jeraj ustanovil orkestralno društvo v okviru Glasbene matice Ljubljana in ves čas je bila ta praznina zapolnjena,« pravi Klemen Hvala. »Slovenija ima dejansko samo en koncertni orkester, to je Orkester Slovenske filharmonije, preostali trije orkestri so v funkciji produkcij svojih hiš. Kar koli se bo tu rezalo, nihče tega ne bo mogel nadomestiti. Ukinjanje orkestrov nikoli dejansko ni uspelo. V Nemčiji na primer je pred časom prišel politični impulz, da se zaradi varčevanja združita dva radijska orkestra. Izkazalo se je, da je združitev stroške zgolj še povečala.«

Vsi radijski orkestri po svetu, tudi naš, so nastali z ustanovitvijo radijskih hiš; sploh po drugi svetovni vojni so se razmahnili, prvi v Evropi leta 1925 je bil RSB Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin. Množično se je začelo snemati v novo, sodobno glasbo, sčasoma so dodali še abonmajsko koncertno dejavnost. Pri nas je to cikel Kromatika v Cankarjevem domu, ki se razume kot neka dodana vrednost, orkestraši pa imajo tudi svojo zvesto publiko, ki ni vezana na RTV. Ob krnitvi sredstev za programe je najprej na udaru prav abonmajska ponudba. Če pa bi glasbeno produkcijo celo ukinili, se ne bo več snemalo tudi koncertov Slovenske filharmonije, projektov neodvisnih glasbenikov, novih del skladateljev, na kar je v javnem pismu opozorilo tudi društvo slovenskih skladateljev.

Javne institucije glede
na financiranje

»Nacionalna RTV hiša ni otok, vanjo smo vpeti vsi. Z ukinitvijo glasbene produkcije bi se zgodil kulturni mrk za velik del državljanov,« razmišlja Hvala in dodaja, da ne gre le za orkestraše, ampak za še vse druge, ki sodelujejo pri teh produkcijah - režiserje, snemalce, glasbene producente, druge umetnike. »Grožnje z ukinjanjem so v bistvu samomorilne,« meni. Ker je RTV vpeta tudi v EBU, zvezo radijskih postaj Evrope, kjer prenaša koncerte in oddaje orkestra in drugih naših izvajalcev in skladateljev, pa tudi posnetke koncertov drugih slovenskih producentov in festivalov, bi slovenska kultura in umetnost doživela kulturni mrk očitno tudi v tujini.

Problem Slovenije je njena majhnost, a Hvala trdi, da nimamo nič več orkestrov kot Berlin s štirimi milijoni prebivalcev po glavi. Prepričan je tudi, da se v zvezi s financiranjem orkestrov v Evropi pogosto manipulira. »Res je, da so nekateri orkestri organizirani v okviru zasebnih institucij, vendar so tudi javno financirani, zato veljajo za javne institucije. Tudi evropski razpisi prepoznavajo institucije kot javne glede na financiranje in ne glede na ustanoviteljstvo tako kot pri nas. Zato je varčevanje pri kulturi varčevanje pri žarnicah. Učinka ni, razen teme. Pametne države v časih finančnih kriz povečujejo vlaganja v kulturo in s tem ponujajo svojim državljanom več kulture in svetlobe.«