Tudi elitni filharmoniki se smejo zmotiti

Kitaro in violino je Iztok Hrastnik po nižji glasbeni šoli zamenjal za kontrabas, po zaključku študija na ljubljanski akademiji za glasbo pa se je redno zaposlil pri simfonikih RTV Slovenija. Po opravljeni avdiciji na Dunaju je pri 24 letih postal član orkestra Dunajske državne opere in tamkajšnjih filharmonikov.

Sistem v orkestru je tak, da smo člani zaposleni v državni operi, hkrati pa delamo kot filharmoniki. V operi traja poskusna doba eno leto in po tem obdobju sem tudi sam dobil pogodbo za nedoločen čas. Ko te zaposlijo, je nekako logično, da po treh letih tudi uradno pridobiš filharmonični naziv. Do avgusta letos torej niti nisem smel reči, da sem »dunajski filharmonik«, zdaj, ko je to uradno, pa je tudi meni malce lažje.

Napredoval sem v namestnika solista, v slovenskem orkestru bi mi rekli vodja sekcije. Sicer pa imamo tri kontrabasiste soliste, dva sva namestnika, vseh kontrabasistov v sekciji pa je trinajst. Za eno zasedbo oziroma koncert po navadi potrebujejo osem kontrabasov, lahko pa tudi manj. To dopoldne sem rezerva v operi, torej vskočim, če kdo na hitro zboli; drugih obveznosti ta dan nimam, ampak to je precej redko. Včeraj zvečer sem igral v Rossinijevi operi Pepelka, medtem ko je imel del orkestra filharmonični koncert. Pri nas je vedno tako: ali si v operi ali pa igraš v filharmoničnem orkestru. Celoten orkester v resnici razpolaga z dvema zasedbama; vsi smo zaposleni v operi in vsi smo hkrati filharmoniki. Se pa nastopi vrstijo drug za drugim, včasih niti za dva ali tri dni nazaj ne vem več, kaj smo igrali.

Ni povsem enostavno in v začetku je bilo precej naporno, potem pa sem se počasi navadil. Sploh na začetku sem delal še več kot ostali, bil sem na preizkušnji. Zame je bila celotna operna literatura nova, nikoli prej nisem igral v operni hiši. Pri filharmonikih delo poteka malce drugače, rekel bi projektno: določi se program, sledi nekaj vaj, generalka in nato nekaj koncertov ali turneja. V Operi pa se vse skupaj dogaja v nekakšnem začaranem krogu: predstave so vsak večer, brez vaj, razen seveda za premiero. Premier je na sezono kakšnih deset, igramo pa vsaj še 40 različnih oper letno, ki so del železnega repertoarja hiše. Kakšne Mozartove ali Puccinijeve opere so bile premierno izvedene celo pred dvajsetimi leti – in česar še ne znaš, moraš naštudirati sam. Vendar to le ni tako preprosto; svoj part že zvadiš, v celotni zvočni sliki pa vedno lahko gre tudi kaj narobe.

Če ne bi pristal v tem orkestru, je vprašanje, ali bi kdaj v življenju sploh igral operno literaturo. Operna izkušnja je povsem drugačna od simfonične in me je navdušila. Orkester v operi »domuje« v orkestrski jami in je razumljen kot manj pomemben glede na preostale akterje, denimo operne soliste, ki so na odru. Kot nekakšna »drugorazredna« spremljava, ki pa ima tudi svoj čar. Opere so dolge, mi nismo toliko na očeh in v tem času se v jami marsikaj dogaja; vmes se tudi kaj potihoma pogovarjamo, si povemo kakšno šalo, če postane dolgčas, ali pa komentiramo dirigentovo početje. Na odru in vsem na očeh si tega seveda ne bi mogli privoščiti.

Veliko se jih zamenja za našim dirigentskim pultom, na leto tudi kakšnih sto. In zagotovo jih je vsaj dvajset, ob katerih se čudimo, kako so sploh dobili angažma. To se rado zgodi zlasti na baletnih predstavah, kjer je orkester še manj pomemben kot denimo v operni predstavi. Igramo pa priredbe znanih del ali sodobno glasbo na sodobne koreografije. Vendar preživimo. Balete prihajajo dirigirat po drugačnih kanalih, to je drug svet. Če pa se na novo postavlja kakšna baletna klasika, takrat povabijo tudi bolj eminentnega dirigenta in tudi vzdušje je bolj delovno, izvedba je boljša, manj je napak.

Name so vtis naredili le redki dirigenti, denimo Riccardo Muti. V dirigentsko tehničnem smislu niti ni kaj posebnega, ampak vedno zna ustvariti posebno vzdušje – sproščeno, hkrati pa provokativno. Ves čas drži vajeti v svojih rokah, tako da kot instrumentalist v interpretaciji ne moreš kar uiti po svoje. Všeč mi je še Mariss Jansons – tudi on ni ravno poseben v »mahalnem« smislu, je pa odličen glasbenik. Dunajčani zelo visoko cenijo tudi Christiana Thielemanna in po mojem mnenju je ravno on tehnično najboljši – neverjeten je v sposobnosti, kako orkester in njegovo zvočno podobo držati skupaj, celotno partituro ima v glavi. Kot osebnost pa me ni preveč prepričal.

Samo ljudje smo in se seveda tudi motimo. Napake se nekako tolerirajo; ni tako, da bi te nekdo po koncertu čakal in okregal. Gre bolj za nekakšen samonadzor: če kiksneš, se člani orkestra hitro zasučejo proti tebi in te pogledajo izpod čela. Napetost je zagotovo prisotna. Ravno v operi se to zgodi prej, ker je toliko terminov, koncertov in predstav. Ne more biti vsak od nas ves čas stoodstotno prisoten. Kakšne napake se pri godalih lahko bolj skrijejo, včasih pa je napaka tudi precej slišna, recimo pri solističnem partu trobilca ali pihalca. Včasih zgrešijo tudi stari mački, četudi so neko predstavo igrali že stokrat.

Zelo smo si med seboj značajsko različni, prihajamo iz vseh koncev sveta. Eni so precej ponosni, da so »dunajski filharmoniki«, prepričani so, da pod njimi leži ves svet. Sam ne sodim mednje. Je pa v orkestru zagotovo več kot polovica Avstrijcev, veliko jih prihaja iz Poljske, Madžarske, Bolgarije, Romunije, Češke, Hrvaške. To so v glavnem ljudje, ki so že prej živeli v nemškem govornem prostoru. Mnogo jih je tudi iz Nemčije, najde se kakšen Francoz, medtem ko sem iz Slovenije edini. Nasploh je glasbenikov iz balkanskih držav zelo malo. Morda imajo dejansko že po tradiciji prednost avstrijski državljani, toda konkurenca je postala že tako močna, da v resnici narekuje, koga sprejeti v orkester.

Avdicije so sicer zelo tehtne, v žiriji je vsaj 25 članov, igraš za zaveso in potem sledi glasovanje. Žiranti ne poznajo kandidatov, morda nekateri prepoznajo svoje nekdanje študente in jim potem namenijo kakšno točko več. Toda še vedno je izbor optimalen.

Intenzivne vaje se pričnejo 27. decembra, takrat je precej napeto in na urniku je kar nekaj vaj, bo pa iz moje sekcije na koncertu sodelovalo šest kontrabasistov. Programa je vsakič precej, samo valčkov je dvajset; izvedbeno sicer niso težki, vedno pa tečejo hkrati pogovori, kateri valček izpustiti, da se iz leta v leto ne ponavlja preveč.

V tem novoletnem sklopu so dejansko trije koncerti: že danes bo dopoldanska preduprizoritev novoletnega koncerta, odprta za javnost. Naslednji koncert je na silvestrski večer, 1. januarja pa potem sledi še dopoldanski koncert, ki ga prenašajo po televiziji. Nacionalna opera medtem vsako leto na silvestrovo uprizori Straussovo opereto Netopir. Mene je torej letos doletel nastop v operi. Večina filharmonikov nas je v teh prazničnih dneh precej delavnih.