Triumf volje

Naj na začetku začnem na koncu, s ključno in zaključno ugotovitvijo – za Dr. Johna ni nikoli prepozno. Že ob prvem namigu, da bodo naši odri še drugič gostili glasbenika, se je pojavila klasična liga skeptikov, kaj nam veteran še lahko ponudi. Od takratnega gostovanja na Lentu (1998) pa do danes, kakšnih velikih zgodb – z izjemo angažmaja okoli sanacije popoplavnega New Orleansa – o njem ni bilo slišati, kar pa ne pomeni, da jih ni bilo. Te poznajo obiskovalci zagrebškega kluba Boogaloo, kjer se je doktor leta 2011 predstavil v nekoliko drugačnem kombu in skoraj že napovedoval premik iz varne cone udobja. Iskal je le še pravi impulz, ki bi osvojene tradicije znova osvobodil in jih osvežil s sodobnimi poudarki. Lahko smo prepričani, da naslov »posledičnega« albuma Locked Down ni zbran povsem naključno. Dr. John se je namreč do pred dveh let prestopal za varnimi vrati, pred katerimi je čakal Dan Auerbach. Prav on je bil tisti ključ, ki je doktorja brez posegov v samo bistvo njegove raznovrstne identitete posodobil in tako pripravil do zdravega tveganja. Že v predfazi je bilo namreč obema jasno, da Dr. John ne sodi v popularno glasbeno sfero imidža, kjer se trendi hipno spreminjajo z dominantnimi željami in potrebami mladih. Naslonila sta se na intuicijo, ki sta jo predano dozirala z disciplino igranja, vendar slednja nikdar ni kvarno vplivala na različne spektre razpoloženj. Dr. John je in bo ostal Gospod New Orleans osebno, presečišče ne samo tamkajšnjih godb in duha, temveč tudi časa, ki je – po vsem tem času na način, kot se tamkaj s pogrebi slavi življenje – pokazal neskromno željo po napredovanju.

To je bila v grobem tudi pozicija, na kateri smo ga v soboto ujeli na odru Kina Šiške. Dr. John je naredil korak naprej, da bi lahko pogledal nazaj, in vsem nejevernežem dokazal, kako ostaja vitalen v želji, da se približa skrajnim mejam, če jih že premikati (več) ne more. Seveda je takoj treba vzeti v bran, da njegov um želi, a leta vsega ne dopuščajo več, kar se je poznalo v ogrevalnem setu koncerta, ko je doktorja nekoliko zmanjkovalo, bend pa tega prostora ni znal izkoristiti. Na splošno je ritem sekcija skozi celoten špil preveč zaostajala, a imela srečo, da je za hamondkami bedel Bobby Floyd, ki je bobnarja in basista »vozil« nazaj in kamufliral njune pogoste izlete v prazno. Tako je uvod izzvenel dokaj rezervirano, dokler Mac ni ogrel svojih členkov na delovno temperaturo in – podobno kot v pogovoru pred tem – iz minute v minute, iz songa v song »rastel« in postajal bolj razpoložen in izvajalsko dovzeten; celo tako, da nam je privoščil svojevrsten vudu obred. Ustvarjeno vzdušje je prebudilo spomine na rituale, ki jih najdemo v Delti, koder se še vedno preganjata Harry Angel in Louis Cyphre. Slednjega je kmalu zamenjal drugi Louis ali Satchmo, ki mu je Doktor posvetil svoj aktualni album. Prav izvedba zlajnane What a Wonderful World je demonstrirala, kakšen rešpekt Dr. John goji do tradicije – ne samo Armstronga – temveč tudi mesta New Orleans. V njej ni bilo nič razpoznavnega, temveč jo je preoblikoval tako, kot jo sam sliši, in s tem na najlepši način orisal, da pas okoli Mehiškega zaliva ni samo jug ZDA, temveč tudi sever Karibov. Prav ti preprijemi so v drugem delu »obred« dvignili iznad prej rezerviranega niza nizanja pesmi. Govora je seveda o točki brez vrnitve, ki je program privzdignila iznad ležerne kompleksnosti muziciranja (lahko bi bilo tudi obratno) in, ko so tudi pogoste medigre dobile svoj pravi smisel in privlačno plenile z obvladanjem zakoreninjenih ameriških etničnih glasbenih idiomov in sposobnostjo, da so jih izvedli s skorajda puristično preciznostjo v spremenjenem glasbenem kontekstu. Dr. John in ekipa se namreč presneto dobro zavedajo, da tradicija lahko preživi samo s posodobljeni poudarki, sama prepričljivost pa doseže z avtorskimi prijemi in ne dobesednim »kopiranjem« nje noto za noto. Tako se bogati in plemeniti ter ostaja dovzetna in pripravljena za sodobne izzive. V teh potezah Doktor ostaja prepričljiv in se z njimi malodane na didaktičen način pomika proti skrajnim dometom, četudi jih – in tega se tudi sam dobro zaveda – ne bo nikoli več dosegel. To pa ne pomeni, da ni pripravljen v svojem domačem močvirju vešče bresti in tamkajšnje naplavine iz talilnega lonca servirati na krožnik, kolikor je v danem trenutku najbolj sposoben. Zanj so namreč številne glasbe čisti emocionalni in razpoloženjski ritual, sam sebe pa obravnava in doživlja kot vrača, ki jih zna uročiti, da sobivajo skupaj. Nekaj utrujenosti je sicer prisotne, a volja premaga vse.

kritika