Štiri letne čase v Buenos Airesu je godalni sestav skupaj z dvema tolkalcema pod vodstvom dirigenta in solista Nasturica-Herschcowicija na Stradivarijevi violini izvedel z muzikalnim zanosom, ki smo mu priča le poredko. Interpretacija glasbe, ki prelamlja s tradicijo in redefinira tradicionalne tango ritme v eskapade motivike Vivaldija, nas je zaradi violinistove celostne virtuoznosti (gostota vibriranega tona v višinah e-strune, jasnost v ekstremni legi g-strune) pustila dodatno omamljene. Tudi njegova sproščena odrska prezenca, ki pooseblja vročekrvni temperament folklornih plesnih melosov, nas je docela prevzela. Leteče jetéje, marteléje, staccate in spiccate v malem prstu solista sta dopolnili njegova duhovita obrazna mimika skupaj z brcami in tleski ob tla z nogami na poudarke glasbe. Tem so se na posebnih mestih za dodatni efekt pridružili vsi orkestraši. Vseeno, interpretaciji ni mogoče očitati nastopaštva, saj je šlo zgolj za odkrito sproščenost ob izvajanju prelomnega tanga nueva, pri čemer je muzikalnost izvedbe v prvem planu. Zato je Oblivion osupnil s prehodi iz rahlega šumečega violinskega tona do vroče ostrine. V eni sami melodični misli se je zvrstil niz dinamičnih gradacij trpkega godalnega tona, ki je z zadržki v metrumu stopil v zamaknjeno magijo tega zvočnega sveta. Kontrasti so se še ojačali v dih jemajoči interpretaciji skladbe Adiós Nonino, kjer je prišla do izraza originalnost priredbe. Ta je ojačala toplino godalnega liričnega pridiha in ga kontrastirala z atonalnim trenutkom ter predvsem z duhovito teatralnostjo; mrmranjem/petjem orkestrašev pred udarnim finalom. Škoda, da o avtorju ali avtorici priredb, ki so strašno virtuoznost godalnega sestava opolnomočile s tako dramatičnimi kontrasti in tematsko prepletenostjo, nismo mogli kaj izvedeti v koncertnem listu.
Iz vrveža glasbenega toka je močno izstopila tudi interpretativna moč prvega violončelista, čigar ekspresivna globina klasično zverziranega solista je v sproščeni igri mestoma celo prevzela primat dirigentu. Druga solistka, violončelistka na prvem pultu, je izstopala z intenziteto ekspresivnega izražanja in vibratom svojstvene barve. Violist pa je dokazal, da njegov nikakor ni obroben spremljevalni inštrument, temveč je povedno solistično orodje.
Münchenski virtuozi so zaradi stoječih ovacij zaigrali še dodatek, Fuga y mysterio, v kateri si je Nasturica-Herschcowici v duu z odličnim tolkalcem na vibrafonu iskrivo izmenjeval fugato. V slogu proste improvizacije pa nam, »klasičarjem«, pomežiknil s temo iz violinskega koncerta Mendelssohna. Pokazal nam je bit ustvarjalnosti Piazzole, ki tiči v razumevanju, da pravila obstajajo, da se jih krši.
Da transgresija rodi umetnost in ne ceneni kič, pa poskrbi še eno določilo. Pravilom se je treba najprej ukloniti, jih ponotranjiti, preden se jih prelomi. Zato nam je lahko nadpovprečni festivalski koncert razkril kvaliteto te glasbe, ki se je porodila na stičišču dveh nasprotnih si sil, starega tanga in baroka. Skozi dovolj izbrušene muzikalne veščine klasičnih glasbenikov in kvalitetne priredbe (neomenjenih) so namreč iz tanga Piazzole napravili visoko umetnost.
