S kantavtorstvom oziroma tistim avtorstvom z uglasbenimi besedili, ki se opira na različne popularne tradicije »folka«, je pri nas nekaj zadreg. Zanj ni veliko medijskih niš, kamor bi ga redno umeščali, rednih prireditvenih prostorov pa tudi ne, čeprav je te glasbe razmeroma lahko postaviti v vsakršen prostor. Večja težava z njim je, da ponavadi deluje malo »postano« in arhaično. Tisti njegov del, ki se hoteno odmika od tukajšnjih »folklorizmov«, »etnicizmov« ali popevkarstva in je bolj angažiran na vseh izraznih ravneh, se malo spotika zaradi svoje ujetosti v urejeni folk svet s precej togimi konvencijami. Morda je zgled tega ravno muzika Katarine Juvančič. Oba albuma, ki sta ju pri svoji založbi izdala s kitaristom Dejanom Lapanjo, Selivke in škotsko intonirani Hope's Beautiful Daughters, prinašata izvrsten tematski nabor pesmi, ki intimno koplje po osebni zgodovini in srčno daje glas utišani zgodovini žensk, toda glasbeni omot, sam način glasbenega posredovanja pesmi in navsezadnje tudi petja samega je podvržen konvencijam »lepega predstavljanja« glasbe. Preprosto rečeno: da bi zares prepričal, mu manjka nekaj tečnobne »zatolčenosti«, zafrkljive zrnatosti in glasbene odbitosti, ki bi ustvarili napetost med pesmimi, njihovo tematiko in glasbenim podajanjem. Muzika zveni pravilno čisto, dodelano in ujeto v konvencijo. Malo jo zrahljajo odmerki »spuščanja z vrvice«, na primer vihrav violinski solo Matije Krečiča ali kakšen vokalni eksces Juvančičeve, ki prijetno skazi zvonko bistrino njenega petja. Izvedeni nastop je v vsem pokazal, kako zahteven je navidezno domač kantavtorski teritorij, ki noče potoniti v banalnosti in posnemanju.
No, Lolito smo imeli zmerom radi. Nikoli ni bila »revolucionaren«, prelomen bend, a vedno je bila pomembna stalnica in nekakšna korektura vsem, ki so na presečišču jazza, pop odvodov in še česa prihajali in zapored ugašali, zlasti v Ljubljani – in še zlasti po koncu benda 2227, ki je bil vsaj v Ljubljani podoben dolgoletni korektor na alterrockovski strani, kar se rado pozablja. Bend je v vseh teh letih šel skozi mnoge transformacije in smeri igranja, a še zmerom je – ne glede na personalne menjave, širitve in krčenja – njegovo temeljno ogrodje trojec saksofona Primoža Simončiča, električnega basa Iztoka Vidmarja in bobnov, v zadnji postavi nanje igra Uroš Srpčič. Če tu prištejemo še violinista Matjaža Sekneta (Simončičevega glasbenega sodruga iz časov skupine Srp), pevko Nežo Trobec in veterana, saksofonista in klaviaturista Lada Jakšo (med številnimi zasedbami člana skupine Sončna pot), potem je to nova postava Lolite. Nikoli ni tako kompaktna, udarno jedrnata, duhovita in toga skupaj, kakor je bil stari trio. Pravzaprav sekstet bolj zveni kot »jam bend«, ki razstavlja kose starih komadov in jih na novo sestavlja v improvizaciji s stalnim pulzom v ozadju, zaradi česar vabi k poplesavanju, a zasedbi manjka nekdanje notranje koherence. Še zmerom je prikupna in močna v nizanju mamljivih rifov, kratkih hakeljcev, ki so bili dolgo njen zaščitni znak in so »prijeli«, in še zmerom po malem monotona, ko je treba iz njih zgraditi kompleksnejšo formo, jo razsuti ali zares osebno poprijeti na odru in potegniti za seboj vse sodruge v skupini. Paradoks nove Lolite je ta, da še nikoli ni bila tako v koraku z glasbenim časom, kot je zdaj, in hkrati tako »retro« izgubljena, ko zveni kot kakšen »progresiven ansambel« iz sedemdesetih let. Toda, če rečemo s Srpom, »časi so taki«. Lolita ni ne prva ne zadnja med bendi, ki delujejo in muzicirajo v teh časih, ko se zdi, da je vse varljivo odprto.