Označevati Kumarjev opus zadnjih let je težko. Pa ne zato, ker bi bil skladateljev glasbeni stavek tako nepredirljivo kompleksen, temveč bolj zato, ker je vedno bolj reduciran. Slednje še ne more biti problem, tudi askeza in izčiščenost sta lahko estetski odliki, toda Kumarjev glasbeni stavek ni samo tehnično, temveč tudi vsebinsko osiromašen. Ob novem delu, simfonični skladbi Triluna, ki naj bi po skladateljevih besedah črpala iz doživetij narave, je bilo mogoče razpoznati samo zaporedje izpraznjenih vzorcev, ki so se zdeli kot nekakšni zametki ali odtržki filmske glasbe prehodov: nekaj ritmičnega ostinata, malo unisona, potem lestvična počasna, pa tudi hitra dvigovanja, premočrtna gradacija, konstantni ritmični pulz, ki spominja na popularno muziko. Najbolj nenavadno je, da takšna glasba ostaja brez središčne substance (melodične ali zvočne) in se napaja samo pri najbolj zdrgnjenih modelih (ostinato, unisono, močan ritmični utrip, močna dinamika), za katere se zdi, da bi lahko imeli vpliv na manj zahtevnega poslušalca, skoraj odsotni pa so kompozicijski, strukturalni in vsebinski premisleki.
Po četrturni skladbi sem se počutil podobno izpraznjenega kot na kakšnem sprehodu po supermarketu, zato sem si kar težko predstavljal nadaljevanje s simfonijo, katere bistvena zgodovinska teža leži prav v odločni želji po svetovnonazorskem prežemanju simfoničnega stavka, v čemer je bil Beethoven pionir. Toda – o groza! – dirigentka Keri-Lynn Wilson je nadaljevala sprehod mimo razprodajnih polic supermarketa. Da se ni veliko spraševala o idejni podstati Beethovnove glasbe, bi se nekako – čeprav težko – še dalo prežvečiti, da pa se je same glasbene, simfonične tvarine lotila z muzikantsko odsotnostjo, je povsem neopravičljivo, podobno tudi to, da ni na interpretacijski osi historično-tradicionalno-aktualizirajoče izbrala nobene izmed strategij, temveč je skladbo preprosto izvedla oziroma pretaktirala: slišali smo eksekucijo, eksekucijo Beethovna in Glasbe. Prav pristopi k izvedbam Beethovnovih simfonij so v zadnjih desetletjih zaobrnili simfonično pokrajino, toda Wilsonovi je s filharmoniki uspelo ostati v simfoničnem srednjem veku. Po svoji interpretacijski želji je bil grozovit že uvodni stavek (morda so se mi kasneje vsa pričakovanja sesula samo še v recepcijsko apatijo): ni se začel ne ex nihilo, ne skrivnostno, ne prvinsko z alikvotnimi kvintami, ne močno v punktiranih figurah, niti ni z drugo temo prestopil v območje pojočega, skratka drdral je v istih nabitih dinamičnih obratih in čakal na svoj konec (prestop v kodo je bil povsem nepoveden). Podobno se nikamor niso zganili tudi naslednji stavki – skoraj ne pomnim interpretacijsko tako odsotne izvedbe.
Finale, ki je seveda problematičen in kaže na to, kako Beethoven za svojo veliko idejo še ni znal najti povsem ustrezne glasbene forme, je bil nato bolj ali manj zmašen iz niza epizod, v katerem so svoje dodali še solidni solisti in zbora (Slovenski komorni zbor in Mešani pevski zbor Akademije za glasbo). Tehnično sta bila zbora brezhibna (tudi neznosno ponavljanje visokih a-jev ni bilo štrleče), a od začetka do konca praktično na istih močnih decibelih, v isti majestetično zatrdeli opravi. Spomniti sem se moral na izjavo Simona Rattla, da mu je zelo pozno prišlo na misel, da se Beethovnova Deveta začne z Brucknerjem in konča s Čarobno piščaljo, no, Deveta Wilsonove se je začela in končala: brez vsakršnih pridevkov, asociacij, sprememb.
Koncert, ki je bil mogoče zasnovan na način, da bi se umestil v kontekst prerajajočega, skrivnostnega decembrskega sporočila, se je v resnici zlizal z njegovo sodobno potrošniško naluknjanostjo. In še malo samokritike: če sem tako veselo udrihal čez oba pretekla šefa dirigenta naših filharmonikov, mi ni povsem jasno, katere besede bi moral izbrati ob tej novi nesreči, ki se je zgrnila nad nas. Bi jih sploh moral izbirati?