V luči tovrstnih starih zapisov so še razumljivejše dandanašnje nujne kvote slovenske glasbe na radijskih postajah in pridobivanje denarja iz tantiem v nočnih rotacijah. Iz tistih časov izhaja tudi krilatica »kvalitetna zabavna glasba«, s katero nemalo kateri slovenski muzikant še danes rad legitimira svoje početje. Kajti če se ukvarjaš z zabavno glasbo in ta zabavna glasba niti ne zabava preveč ljudi, je povsem priročno, da se izgovoriš na to, da dejansko iščeš nekaj kvalitetnejšega.
No, »slovensko popevko« se je iskalo v času, ko so po svetu že razsajali The Beatles, vpliv hipijade pa se je na festivalu odrazil šele leta 1968 z debijem Belih vran, ko je bilo na odru Slovenske popevke tudi prvič dovoljeno držati mikrofon v rokah in z njim hoditi po odru oziroma leto kasneje z nastopom Mladih levov. Nadaljevanje festivala v sedemdesetih letih je izzivalo vedno več dvomov o njegovi potrebnosti (enako je bilo tudi pri drugih festivalih nekdanje Jugoslavije); razkorak med sodobnimi glasbenimi trendi in popevkarskim izrazom je postajal vedno večji.
Prvega obdobja Slovenske popevke je bilo konec leta 1983, nadaljevanje je sledilo leta 1998. Na videz izrazito pravočasno. Bil je čas, ko je na eni strani kulminirala elektronska glasba, na drugi strani pa so se v svetu ponovno vzpenjali swing (Amy Winehouse) in drugi jazzovsko-šlagerski žanri. A namesto svinganja je novi serial slovenske popevke ponudil sem ter tja kakšen r'n'b, sicer pa pretežno s proračunskimi sredstvi dotiran sredinski pop rock. Duh časa je itak dojemal kvečjemu Magnifico. Slovenska popevka bi torej ujela svoj rep, če bi se pri svoji ponovitvi oziroma obuditvi ponovila dobesedno, se pravi – še enkrat zavrtela komade iz prve faze, ki starejši, kot so, bolj pridobivajo veljavo in priljubljenost.
