Kozinovo nagrado, ki jo za zaokrožen skladateljski opus podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, je Slavko Ludvik Šuklar prejel za opus komornih del za najrazličnejše zasedbe, sicer pa njegovo komponiranje sega na različna področja. Kot piše v utemeljitvi, imajo njegova dela pogosto programske naslove in vsebujejo elemente ljudske glasbe in pokrajine. V zgodnjem obdobju so bila to dela za harmonikarski orkester, tem se kasneje pridružijo še sintetizator in tolkala.

Njegova pomembnejša orkestralna dela so Lux in tenebris – koralna simfonija za simfonični orkester iz leta 2000, Choralophonia za simfonični orkester in Quod libet za simfonični orkester. Veliko je del za solista z godalnim orkestrom, njegov opus pa obsega tudi dela za zbore, štiri vokalno-inštrumentalna dela ter dela za glas in komorne sestave. Najobsežnejši je njegov opus komornih del za najrazličnejše zasedbe, kot so Concertino per amici za flavto, klarinet, dve trobenti, dva trombona, tolkala in klavir, Skice iz ravnice za trobilni kvintet, Scream za tri flavte, činelo in vibrafon, Concerto doppio za violončelo, tolkala in effect processor, Flaura 94' za flavto in elektroniko ter The Colours za veliki harmonikarski orkester in tolkala.

»Njegov slog bi težko enoznačno opredelili, saj sam pravi, da se ne obremenjuje s stili in trendi. Piše tisto, kar globoko v sebi čuti, in ni ga sram svojih občutkov,« piše v utemeljitvi. Sam je povedal, da o glasbi ogromno razmišlja, in ko jo začne čutiti globoko v sebi, jo šele začne zapisovati, oblikovati, dodelovati. »Vedno sem na meji med poslušalcem in 'mojstrom', to pa je vsekakor najtežja izbrana pot.«