»Imela sva genialen nastop. Vsi, ki vas ni bilo, ne veste,« je odgovoril Jure Karas, član dua Slon in Sadež, na vprašanje, kako se jima je posrečil nastop v torek na Izštekanih 10 v ljubljanskem Kinu Šiška. Ker je nedaleč stran sedel Tomaž Domicelj, je veljalo izkoristiti priložnost in pridobiti ločeno mnenje. »Prvi komad je bil v redu, pri drugem so se pa izgubili,« poudarjeno neprizanesljivo pove starosta. Povratna reakcija ni izostala: »Ti si se 'zgubu!« Rutinerska razmerja.
Deset minut za izvajalca
Dvorana je bila do treh četrtin napolnjena; zadevo je organiziral Val 202, kjer pravijo, da je prireditev obiskalo med 600 in 700 ljudi. Koliko vstopnic je bilo zastonjskih in koliko prodanih, ostaja neznano; oceni, da naj bi bilo prodanih več kot zastonjskih, s katero je postregla predstavnica organizatorja, lahko torej zgolj verjamemo. Ali pač ne. Da takšnim trditvam ni verjeti takoj, namreč navaja praksa Kina Šiška, kjer od akreditiranega novinarja zahtevajo prispevek v imenu nekakšnega »kulturnega evra«, kar je primerljivo s tem, da povabiš človeka na rojstni dan, ko pride, mu pa zaračunaš obrabnino za stanovanje. Ukrep daje misliti, da se v dotični ustanovi zastonjske vstopnice delijo v večji meri, kot je to običajno, očitno tudi v večji meri, kot je to zanjo vzdržno. Pri tem pa se očitno nihče iz srenje, ki se tako ali drugače počuti privržena urbani kulturi, ne upa komu zameriti in so se – namesto da bi poveljujoči določili, kdo je novinar in kdo je na seznamu gostov oziroma brezplačni obiskovalec – kompromisno odločili, da vse tako ali drugače zastonjsko udeležene na dogodkih poenotijo z »obveznimi prostovoljnimi« prispevki. In so si tako izmislili še eno domačijsko edinstvenost, kakršnih je ta država že tako polna.
A nazaj h koncertu. Tudi Leona Matka, staroborca iz osemdesetih, ko je deloval s Prepozno za krokodile, je naša posadka žal zamudila. Vsak izvajalec je pač odigral le dva ali tri komade, Matek pa je nastopil prvi. Zato je veljalo za pomoč naprositi obiskovalko Petro, ki je dejala: »Matek je bil povsem na začetku. Nisem prava za oceno. On te med nastopom gleda v oči. Hipnotično. Erotičen je.« Hamo in Tribute 2 Love so bili tako prva dejansko slišana zasedba. Odigrali so standardno »southern rock« baladarsko, vendar zelo dobro, ubrano in suvereno. Povsem akustično. Kot da prenekateri ansambel šele potem, ko se odklopi od elektrike, svojo glasbo vzpostavi na pravih temeljih oziroma najde v komadu srž in tisti mir, ki ga je dejansko iskal ves čas. Dejan Lapajne, kitarist zasedbe s pevko Katarino Juvančič, ki je vsaj za okus Zvoneta Tomca (pa tudi za podpisanega) ponudila najbolj vznemirljivo godbo, pravi: »Pri Izštekanih moraš v komadu najti nekaj drugega. Nekaj več, nekaj drugačnega. Mi smo akustični bend. In da, danes smo se za en komad prej vštekali kot izštekali.«
Izštekani ali vštekani?
Raznovrstno dojemanje koncepta, kjer pač ne gre več samo za električne bende, ki bi se skrčili na akustiko, temveč sodelujejo že v osnovi akustično-kantavtorski muzikanti, je zmotilo Domicelja: »Lepo je, da se to dogaja, je pa malce 'z brda z dola'. Kdaj ne veš, ali gre za izštekane, vštekane ali naštekane. Pameten izštek je spontan in ga potem nadgradiš. Če je pa to predpisano, zaželeno ali celo prisiljeno, pa izpade tako, kot je danes kakšna stvar izpadla. Zanimiva se mi je zdela kombinacija reperjev z big bandom,« izpostavi nastop Murata in Josa. Kjer pa predvsem zaključek komada niti ni prepričal. Kar Domicelj pokomentira: »Jah, je pa res, da če se to igra v živo, mora imeti ritem sekcija to v riti, ne pa v notah.« Izmed uveljavljenih poslušalcev smo naleteli še na Dušana Moravca, nekoč basista Kuzel, ki mu je bil najbolj všečen nastop skupine Werefox, kjer se je najdaljšim nogam dogodka, torej vokalistki zasedbe, še iz časov benda Psychopath obče znani pod imenom Meli, na odru pridružila vokalistka nekdanje zasedbe Niowt. Profesorici (ena angleščine, druga ameriške književnosti) v družni akciji. Dolgometražno, nekje v minutaži Child in Time, a niti ne dolgočasno, plus z dobrim spremljevalnim petjem fantov iz benda. Ne nazadnje tudi okrepljeno z Dominikom Bagolo na klavirju.
Na tako ali drugače strokovno kompetentne osebke je bilo torej v Šiški mogoče naleteti zlahka. A ljudski glas je vedno bolj neposreden: »Najboljše od vsega je bilo, da je bilo dinamično, da je hitro minilo, če ti je šel kak bend na živce, kar se mi zdi tudi v obče prava dinamika koncertov. Eni so se preveč vlekli, generalno se mi je pa zdelo dokaj dobro. Najbolj vesela sem postala pri gospodu harmonikarju z big bandom. Samo ob njem sem se malo 'razfrlila'. Ne da se pomagati. Korošica pač,« je doživeto ocenila Anja, medtem ko je njena prijateljica Nika, sicer najbolj plešoča v dvorani, dejala: »Čao Portorož so mi bili najboljši. Dobro so se infiltrirali. Odlično so se znašli med samimi profesionalci.«
Uspešna infiltracija mladih
Z njeno izjavo se gre strinjati. Na odru so v torek namreč po večini stali bodisi šolani ali pa vsaj že rutinirani glasbeniki, medtem ko je bil za portorože kot najbolj mladinski bend nastop nemara tudi največji zalogaj. Z nalogo so opravili pametno – na odru so uprizorili neke vrste radijsko igro. In nase vsekakor opozorili, bodisi s popolnim zavračanjem – njim edino nisem ploskala, je dejala starejša gospa – ali pač z odobravanjem, kakršnega je že izrazila njihova privrženka Nika. A tudi starejši gospodič Macura je dejal: »Oni so bili edini, ki so si privoščili kako napakico, kar mi je bilo všeč.«
No, splošna zaznava bi bila, da je neke vrste zmagovalec dogodka harmonikar Marko Hatlak, ki je nastopil ob polni podpori tako spremljevalne zasedbe kot velikega orkestra in predvsem med zrelejšim ženskim občinstvom požel največ naklonjenosti. Okusi so pač različni. Podpisani kaj več od »obvladaštva« nisem slišal, kar se kombinacij z big bandom tiče, je pa vsaj sodeč po intenzivnosti plesno-dirigentskih reakcij dirigenta Tomaža Tomšiča velika zasedba najbolje zazvenela v navezi z Big foot mama.
